VSC sklep Cp 192/2011

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 7.000,00 EUR s pripadki, ker je zaključilo, da ni podana ne krivdna ne objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 18. 5. 2008, ko je pri rezanju lesenega stropa stanovanjske hiše zavarovanca stala na lestvi na višini cca. 1 meter, da bi zadržala odžagane dele, pri tem pa ji odžaganega lesa ni uspelo zadržati, zato je ta padel na lestev in jo izpodbil, tožnica pa je padla na tla in se huje poškodovala.

Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. V njej navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ko zavarovanca tožene stranke ni štelo za obratovalca nevarne dejavnosti, napačno. Zakon nikjer ne določa, da za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovarjajo samo osebe, ki se z njo poklicno ukvarjajo niti to ne izhaja iz sodne prakse. Stališče sodišča je v nasprotju s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode iz 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prav tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je enkratno delo zavarovanec tožene stranke oddal tožnici in njenemu partnerju, ki je za to imel ustrezno znanje. Pri izvajanju sorodstvene pomoči je namreč tožnica nastopala kot popoln laik in je delo opravljala tako kot so se dogovorili vsi trije pri kosilu. Ker se je delo opravljalo po naročilu in v korist zavarovanca tožene stranke, je le-tega potrebno šteti za obratovalca v smislu 150. člena OZ. Obratovalec pa se ne razbremeni odgovornosti zgolj s tem, da dokaže, da je do škode prišlo zaradi ravnanja oškodovanca, temveč mora dokazati, da takšnega ravnanja oškodovanca ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Nadalje navaja, da bi se zavarovanec tožene stranke kot povprečno skrben človek moral zavedati, da pri takšnem načinu dela lahko pride do padca z lestve in s takšnim načinom dela ne bi smel soglašati, ga predlagati oz. dovoliti opravljati, zato je, če že ni podana izključna odgovornost tožene stranke, podan vsaj njegov delni prispevek k nastanku škode. Poudaril pa je, da v okviru trditvene podlage ni zaslediti dejanskih navedb tožene stranke v tej smeri, zato ugotavljanje dejstev o soprispevku oškodovanke oziroma njenega izvenzakonskega partnerja ni mogoče. Glede krivdne odgovornosti pa je tožeča stranka navedla, da bi zavarovanec tožene stranke, upoštevaje dejstvo, da je delo naročil zavarovanec tožene stranke, da je bilo opravljeno brezplačno in izključno v njegovem interesu, da je zanj zagotovil potrebno orodje, pri delu pa je sodeloval kot opazovalec, ob skrbnosti povprečnega človeka moral vedeti, da obstaja velika nevarnost padca z lestve in oprave dela na takšen način, zato ga ne bi smel dopustiti oz. bi moral izvršiti vse potrebne ukrepe, ki se pričakujejo od povprečno skrbnega človeka, da bi oprava takšnega dela bila varna. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker razlogi sodbe nasprotujejo vsebini zapisnikov glede izjav prič. Sodišče je namreč prezrlo, da so se zavarovanec tožene stranke, tožnica in njen partner dogovorili o načinu dela, kar pomeni, da je šlo za sporazum glede tega, kako se bo delo opravljalo, torej je bil nevaren način opravljanja dela dogovorjen med vsemi. Ker pa je zavarovanec tožene stranke sam določil nevaren način opravljanja dela oz. ni predlagal drugega varnega načina opravljanja dela, je krivdno odgovoren za nastali škodni dogodek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Objektivno odškodninsko odgovornost je tožeča stranka opirala na trditve (na katere je sodišče prve stopnje vezano), da delo tožnice na lestvi na višini cca. 1,5 metra, z zadrževanjem razrezanih plošč stropa nad njo, predstavlja nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (na strani 7) pravilno pojasnilo vsebino oz. naravo objektivne odškodninske odgovornosti in zaključilo, da delo odrasle osebe (kot ga je opravljala tožnica) na pravilno postavljeni in ustrezni lestvi, kar med strankama ni bilo sporno, na višini enega metra, v notranjosti hiše na ravnih in trdnih tleh, ob neizpostavljenosti nenadnim sunkom vetra ali pogreznjenju dela lestve v tla (te okoliščine pritožbeno niso izpodbijane), ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po sodni praksi gre za nevarno dejavnost in s tem objektivno odgovornost izvajalca v primeru, ko obstaja velika in nepredvidljiva nevarnost nastanka škode, ki se ji niti pri njenem skrbnem opravljanju ni mogoče izogniti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delo na lestvi v okviru zatrjevanj tožeče stranke ob ugotovljenih okoliščinah samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj gre za aktivnost, ki ne predstavlja nadpovprečne nevarnosti za ljudi in premoženje. Dejavnost, ki postane nevarna zgolj zaradi njenega nepravilnega opravljanja, pa ne ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti. V obravnavanem primeru ni šlo za tako delo, da ob običajni pazljivosti in skrbnosti ne bi bilo mogoče zagotoviti varnega dela, oziroma zagotoviti, da ne bi prišlo do poškodb. Sicer pa je v odškodninskem pravu primarna krivdna odškodninska odgovornost. Ob obrazloženem nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z objektivno odgovornostjo, glede ekskulpacijskih razlogov in dejstva, kdo je obratovalec nevarne dejavnosti, niso pravno pomembne.

Pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, ugotovilo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. V zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo zavarovanca tožene stranke namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov o odločilnih dejstvih. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da obstaja krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku, ker dela ni organiziral na način, ki bi bil varen, konkreten očitek tožeče stranke v tožbi pa je bil, da bi moral zavarovanec tožene stranke pred pričetkom žaganja namestiti podporo, ki bi preprečevala padec materiala na tla. O tem odločilnem dejstvu (konkretnem očitku protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke) v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč zaključek, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, oprlo zgolj na (splošno) ugotovitev, da zavarovanec tožene stranke kot lastnik in uporabnik stanovanjske hiše, v kateri je prišlo do škodnega dogodka, ni opustil nobene svoje dolžnosti in ni storil ničesar nedopustnega, medtem ko se do konkretnih očitkov, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, ni opredelilo. Dolžnost sodišča je, da v okviru trditev strank odloča o utemeljenosti njihovih zahtevkov oz. ugovorov (212. člen ZPP).

Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka se pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi navedbami ni podrobneje ukvarjalo.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka in se opredeliti tudi do tožbenih zatrjevanj tožeče stranke o krivdni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke zaradi

opustitve zatrjevanega dolžnostnega ravnanja ter o

utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke ponovno odločiti.