UPRS sodba I U 2053/2011

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v izvršilnem postopku zaradi izterjave 393,25 EUR s pripadki, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I 16/2000.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnikov lastni dohodek na račun prejetih pokojnin v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje (junij – avgust 2011) znašal 2471,49 EUR. Povprečni mesečni dohodek je tako znašal 823,83 EUR, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki znaša neto 230,61 EUR, dvakratnik torej 461,22 EUR. Ker tožnik z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP (1. in 2. odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP), se organ za BPP ni spuščal v presojo vrednosti drugega tožnikovega premoženja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je organ zaprosil za nujno BPP v skladu s 35. in 36. členom ZBPP, medtem ko je iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, da je organ zavrnil redno BPP, za katero sploh ni zaprosil. Iz prošnji priloženih poštnih nakaznic je tudi jasno vidno, da mesečno prejema okoli 500 EUR, kar mu zadostuje le za hrano in zdravila. Podrejeno prosi za izjemno BPP po 22. členu ZBPP, ki se dodeli osebi, katere prihodki so manjši od dvakratnika iz 13. člena ZBPP, torej manjši od 922,44 EUR. Predlaga, da v primeru, če bi sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo, zadevo odstopi v ponovno reševanje drugemu organu za BPP.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tako je organ na podlagi 14. člena ZBPP v zvezi s 27.a členom ZSV ugotovil tožnikove dohodke v obdobju, na katerega ZBPP veže ugotavljanje lastnega dohodka prosilca, to je v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Finančno stanje prosilca je namreč bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev o dodelitvi BPP, saj je do nje upravičen le prosilec, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP), pri čemer zakon v drugem odstavku istega člena šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo takrat, če njegov mesečni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, konkretno ZSV. Pri tem sodišče dodaja, da se ta pogoj upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (tretji odstavek 36. člena ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilec dolžan vrniti (četrti odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP).

Po prvem odstavku 36. člena ZBPP pristojni organ v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, pristojni organ ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči nemudoma odobri brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (t. i. nujna BPP).

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnik zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah I 16/2000 z dne 22. 8. 2011 vložil pritožbo in obenem zaprosil za dodelitev nujne BPP. Iz uradnega zaznamka na tej pritožbi z dne 28. 9. 2011 je razvidno, da je pritožba pravočasna.

Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru odločanje o prošnji za BPP zaradi že vložene pritožbe ni moglo povzročiti zamude roka za njeno vložitev, zaradi česar ni bil izpolnjen pogoj za takojšnjo odobritev BPP po prvem odstavku 36. člena ZBPP. Zato ni bilo razloga, da organ ne bi o tožnikovi prošnji odločal kot o prošnji za dodelitev redne BPP in s tem v zvezi ugotavljal tudi tožnikovega premoženjskega stanja.

Nepravilno je tudi tožbeno stališče, da znaša dvakratnik iz drugega odstavka 13. člena ZBPP 922,44 EUR. Navedena določba ZBPP se glede višine minimalnega dohodka sklicuje na ZSV, ki je v času izpodbijane odločbe v prvem odstavku 22. člena določal, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 230,61 EUR, ne pa 461,22 EUR, kot meni tožnik. Toženka je torej kot dvakratnik tega zneska pravilno upoštevala 461,22 EUR. Ker tožnikov mesečni dohodek v višini 823,83 EUR, ki mu tožnik ne oporeka, presega omenjeni dvakratnik, ni upravičen do dodelitve BPP. Pri tem je organ v izpodbijani odločbi pravilno pojasnil, da se tožnikove obveznosti iz naslova sodnih izvršb pri ugotavljanju dohodka ne upoštevajo, saj v 27. členu ZSV niso naštete med izjemami, ki se ne štejejo v lastni dohodek.

Po prvem odstavku 22. člena ZBPP se BPP lahko dodeli tudi, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z njegovim zdravstvenim stanjem, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki bremenijo njega oz. Družino, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev BPP).

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da iz tožnikove vloge z dne 26. 9. 2011 ne izhaja, da bi tožnik v konkretnem primeru zaprosil za navedeno obliko BPP (izrecno je navedel, da daje prošnjo za nujno BPP), niti v njej ni navajal okoliščin iz prvega odstavka 22. člena ZSV, ki bi kazale, da po vsebini prosi za BPP na tej pravni podlagi. Na odločitev v obravnavani zadevi zato ne more vplivati tožbena navedba, da toženka „običajno prezre“ njegovo prošnjo za dodelitev izjemne BPP.

Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti tožnikovo posplošeno zatrjevanje svoje procesne nesposobnosti, zaradi katere naj se mu dodeli odvetnika, ki bo njegovo tožbo strokovno popravil in ga zastopal pred senatom. Na podlagi navedenega se sodišču dvom v njegovo procesno sposobnost v tem upravnem sporu namreč ni pojavil.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.