VSRS Sodba I Ips 8532/2012-7

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Piranu je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo predlog obsojenega M. P. za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno zaključenega s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu K 182/2007 z dne 3. 7. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 305/2009 z dne 3. 2. 2010. Pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Kopru zavrnilo s sklepom II Kp 38/2011 z dne 14. 12. 2011.

2Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve 29. člena Ustave RS. V zahtevi je predlagal, da se zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je podala odgovor vrhovna državna tožilka, v katerem je izrazila mnenje, da predlagani dokaz dejansko ni nov dokaz, saj je o enakem dokaznem predlogu odločalo sodišče že v kazenskem postopku; nestrinjanje z že podano oceno tako predlaganega dokaza pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se do njega nista opredelila.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6Zagovornik obsojenega je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjeval kršitev 29. člena Ustave RS (in hkrati kršitev pravice do poštenega sojenja zagotovljeno po 6. členu EKČP), ko sodišči prve in druge stopnje nista sprejeli predlaganih dokazov, in sicer zaslišanje D. Č. kot priče ter v zvezi s tem izhajajoče navedbe istega v zapisniku o glavni obravnavi z dne 12. 4. 2010 v pravdni zadevi P 789/2004 Okrožnega sodišča v Kopru. Navedena priča naj bi na zaslišanju dne 12. 4. 2010 namreč pojasnila, kdo je dejansko v odnosu med obsojenim M. P. in oškodovancem R. H. žalil in grozil. To naj bi bil v resnici R. H., medtem ko se je obsojeni M. P. v takih primerih umaknil v hišo in se izognil srečanju z R. H. Čeprav D. Č. ni bil priča konkretnemu dogodku, ki se je pripetil med P. in H. (sicer po mnenju vlagatelja izmišljenemu dogodku), zaradi katerega je bil P. obsojen, bi bilo njegovo pričanje vseeno pravno relevanten dokaz, zlasti v odnosu na dokaz, ki je bil v kazenskem postopku izveden z zaslišanjem, prav tako posredne priče K. C. Po mnenju vlagatelja se sodišče ne sme spuščati v verodostojnost predlaganega dokaza, temveč mora oceniti le, ali so predlagani dokazi taki, da bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegnili povzročiti oprostitev obsojenca ali izrek sodbe po milejšem zakonu.

7Kot je vlagatelj v zahtevi za varstvo zakonitosti že sam navedel, kako mora sodišče postopati v zadevi obnove postopka, je pravilno ravnalo sodišče tudi v obravnavanem primeru, ko je v izpodbijanem sklepu ocenilo, ali gre pri predlaganem dokazu – zaslišanju D. Č. (pri čemer je zapisnik z glavne obravnave v citirani zadevi P 789/2004 vsebinsko isti dokaz – izpovedovanje D. Č. v zvezi z odnosom med obsojenim P. in oškodovanim H.) za upošteven dokaz za dovolitev obnove kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni spuščalo v oceno verodostojnosti izpovedovanja D. Č. (ki ga je v postopku za dovolitev obnove sodišče tudi zaslišalo), temveč je le presojalo, ali je vsebina njegovih navedb taka, da bi lahko vplivala na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi zoper obsojenega P. ter zaključilo, da gre za nerelevanten dokaz, glede na to, da o tam obravnavanem primeru kaznivega dejanja ogrožanja varnosti D. Č. ni vedel nič konkretnega navesti, saj ni bil neposredna priča. Tudi sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi svojega sklepa sklicevalo na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za relevanten dokaz, ker „ne vsebuje nobenih dejstev in okoliščin, neposredno vezanih na kaznivo dejanje.“ Sodišče druge stopnje je v zvezi s predlaganim dokazom utemeljeno opozorilo še na dejstvo, da je bila izvedba dokaza z zaslišanjem iste osebe – D. Č. podana že med kazenskim postopkom, kjer je bil ta dokazni predlog obrazloženo zavrnjen in zato niti ne gre za nov dokaz. Kolikor pa vložnik zahteve polemizira s stališčem, ali bi predlagani dokaz lahko privedel do drugačne dokazne ocene dejanskega stanja in s tem do ugodnejše sodbe za obsojenca, gre za razlog, ki ga ni dopustno uveljavljati v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da je bil v izpodbijanem sklepu opravljen preizkus zahteve za obnovo kazenskega postopka o izpolnjevanju pogojev po določbi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP ter je bila zahteva utemeljeno zavrnjena. S tako odločitvijo sodišča ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe v smislu tretje alineje 29. člena Ustave, saj pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist ni mogoče razumeti v absolutnem smislu, temveč v postopku zahteve za obnovo kazenskega postopka le v okviru izpolnjevanja zakonskih pogojev, kot so določeni v 3. točki 410. člena ZKP. Zaradi navedenih razlogov je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

9Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.