UPRS sodba II U 520/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo odškodninske tožbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je v skladu z določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Pri tem se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilce in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (ZSV) ter je na dan vložitve prošnje znašal 461,22 EUR. Iz predloženih listin je namreč razvidno, da je tožnik v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejel plačo v skupnem neto znesku 1.323,62 EUR, njegova žena A.A. pa v znesku 1.973,61 EUR. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik tudi do ene polovice solastnik nepremičnine parcelna št. 2040/0 k.o. …, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo, v kateri prosilec ne živi, in dvorišče. Vrednost navedene nepremičnine je prosilec ocenil na 70.000,00 EUR, torej vrednost njegovega deleža znaša 35.000,00 EUR. Razen tega je tudi lastnik do ½ parc. št. 2039 k.o. …, ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče. Tožnikova žena pa je lastnica stanovanja, v katerem živijo, vrednost stanovanja po oceni tožnika znaša 10.000,00 EUR. Pri ugotavljanju dohodkov in premoženja tožnika in njegove družine tožena stranka ni upoštevala dveh polnoletnih otrok, ki ju je tožnik navedel kot družinska člana, saj sta že oba dopolnila 26 let in se več ne štejeta kot družinska člana. Prava tako se kot družinski član ne šteje tožnikova tašča C.C. Upoštevaje dohodke tožnika in njegove žene tako znaša povprečni mesečni dohodek 549,54 EUR, kar pa presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Razen tega ima tožnik tudi premoženje v vrednosti 35.000,00 EUR, navedeni znesek pa presega znesek 13.836,60 EUR (60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka iz 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP).

Tožnik v tožbi navaja, da je njegov finančni položaj trenutno zelo slab, saj je že več mesecev v bolniškem staležu, žena pa prejema le osnovno plačo. Dne 13. 10. 2010 se je med delom v gozdu hudo ponesrečil 25 letni sin, ki je zaradi poškodb glave postal 100 % invalid. Po nesreči je bil en mesec v komi, kasneje pa na zdravljenju v zavodu za rehabilitacijo. Sedaj je v dnevnem varstvu zavoda ... v Mariboru. Zaradi poškodbe je nepokreten in ničesar ne zmore brez pomoči ter je tako finančno in fizično popolnoma odvisen od staršev. Zaradi navedenega je finančno stanje družine še bolj obremenjeno. Res je solastnik stavbe, v kateri živi njegova mama, vendar iz tega naslova ne more črpati sredstev. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Za odobritev brezplačne pravne pomoči mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZBPP. Med drugim mora izpolnjevati finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke prosilca in njegovih družinskih članov, kakor tudi glede na njihovo premoženje. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca uporabljajo ustrezne določbe ZSV. Do brezplačne pravne pomoči tako ni upravičen prosilec, katerega mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega v 22. členu ZSV (sedaj 461,22 EUR). Prav tako v skladu s 23. členom ZSV do brezplačne pravne pomoči ni upravičen prosilec, ki ima premoženje (sam ali družinski člani), ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (sedaj 13.836,60 EUR). Kaj se šteje kot premoženje in način vrednotenja premoženja podrobneje določa Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja, ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/2001 in spremembe, v nadaljevanju: pravilnik). Po določbah pravilnika se kot premoženje upošteva vse premično in nepremično premoženje, s katerim upravičenec razpolaga na dan vložitve vloge. ZSV v 23. členu tudi izvzema določeno premoženje, ki se ne upošteva pri ugotavljanju finančnega pogoja. Glede stanovanj tako določa, da se ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec oziroma družina prosilca živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.

Zakonodajalec je torej finančni kriterij do upravičenja do brezplačne pravne pomoči omejil z višino minimalnega dohodka (461,22 EUR) oziroma z vrednostjo premoženja (13.836,60 EUR). V obravnavanem primeru pa tožnik ne izpolnjuje nobenega od navedenih pogojev. Po podatkih spisa je namreč povprečni mesečni dohodek tožnika in njegove žene v relevantnem obdobju znašal 594,54 EUR na družinskega člana, čemur tožnik v tožbi tudi ne ugovarja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega – dohodkovnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo. Razen tega pa je podan tudi razlog za zavrnitev brezplačne pravne pomoči iz 23. člena ZSV, ker je tožnik solastnik do ½ stanovanjske hiše, katere vrednost je ocenil na 70.000,00 EUR, ter v kateri ne živi. Navedena okoliščina pa že sama po sebi zadošča za zavrnitev vloge, ne glede na višino dohodkov, s katerimi razpolaga tožnik in njegovi družinski člani.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori. Kot premoženje se namreč upošteva vse premoženje, s katerim lahko prosilec razpolaga, in ki ni izrecno izvzeto na podlagi 23. člena ZSV. Pri razpolaganju z nepremičninami pa se razume razpolaganje v lastninskopravnem smislu, ne pa obstoj morebitnih dejanskih okoliščin, kot napr. v obravnavanem primeru uporabe nepremičnine s strani solastnika. Prava tako v zadevi ni mogoče upoštevati tožnikovega ugovora, da je zaradi invalidnosti sin popolnoma fizično in finančno odvisen od njega, saj se v skladu z določbo 23. člena ZBPP za družinske člane po tem zakonu štejejo otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Tožnik pa navedenega pogoja, da je še vedno dolžan preživljati sina, v svoji vlogi niti v tožbi ni izkazal.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).