VSK sklep Cp 122/2012

Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje:

spremeni v prvi alinei točke I tako, da se pravilno glasi:

„Zakonitega dediča C.B. se napoti na pravdo zaradi dokazovanja, da zapustnikova oporoka z dne 16.1.2009 ni veljavna.“

razveljavi v preostalem delu točke I (2. in 3. alinea)

spremeni v točki II tako, da se ime dedinje M.B.J. nadomesti z imenom dediča C.B.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo M.B.J. napotilo na pravdo glede treh zahtevkov: da je zapustnik dne 16.1.2009 napravil veljavno ustno oporoko, da je razdedinjenje zapustnikovega sina C.B. v oporoki z dne 11.11.2008 utemeljeno ter da v zapuščino spada tudi garsonjera v N., ki se nahaja v stavbi na parceli št. 2568/67 k.o. N. in ki jo je zapustnik kupil od SGP, izročil pa sinu.

2Proti taki odločitvi se pritožuje dedinja M.B.J. po pooblaščencih. V zvezi z vprašanjem veljavnosti ustne oporoke z dne 16.1.2009 pritožba opozarja, da jo je zapuščinsko sodišče dne 28.11.2011 razglasilo in hkrati izdalo tudi sklep, da se ta oporoka šteje za veljavno. Zato pritožnica nima pravnega interesa vlagati tožbo na ugotovitev, da je ustna oporoka veljavna, interes (na ugotovitev neveljavnosti oporoke) ima le zapustnikov sin C.B. On je namreč tisti, ki je v postopku zatrjeval, da v času, ko je bila ustna oporoka narejena, niso obstajale izredne razmere in zatrjeval zmoto zapustnika. Gre za dejstva, za katera ima prav on interes, da jih dokaže v pravdi. Glede razdedinjenja v prvi zapustnikovi oporoki z dne 11.11.2008 pa pritožnica opozarja, da se sama še ni dokončno odločila, ali bo to razdedinjenje uveljavljala, to bo presojala potem, ko ji bo znano, kako je z veljavnostjo kasnejše ustne oporoke. Odločitev sodišča je zato v tem delu preuranjena. V zvezi z vprašanjem obsega zapuščine in ali vanjo spada tudi garsonjera, pa pritožba opozarja, da je pri garsonjeri vknjižena lastninska pravica na SGP in zato ureditev zemljiškoknjižnega stanja za garsonjero ni povezana z razmerji dedičev tega zapuščinskega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Da se v zvezi z veljavnostjo ustne oporoke napoti na pravdo zapustnikovo vdovo M.B.J., je sodišče utemeljilo s tem, da vdova zatrjuje obstoj posebnih okoliščin, ki naj bi bile podane pri zapustniku in zaradi katerih ni mogel napraviti pisne (oziroma drugače oblične) oporoke ter da bi v primeru veljavnosti ustne oporoke imela korist le ta dedinja. Pritožba utemeljeno opozarja na zgrešenost takšnih razlogov. Potem ko je sodišče na naroku na zapuščinski obravnavi dne 23.11.2011 razglasilo ustno oporoko, jo je tudi štelo, kot izhaja iz zapisnika, za veljavno. Enako je odločilo v predhodnem (kasneje razveljavljenem) sklepu z dne 13.5.2011, v katerem je obrazložilo okoliščine, v katerih je bila izjavljena poslednja volja C.M.B.

5Zapustnikov sin je na zapuščinski obravnavi veljavnosti ustne oporoke nasprotoval s trditvami o neobstoju izrednih razmer in o zmoti v nagibu zapustnika. Pojem izrednih razmer je pravni standard, zato mora sodišče v vsakem konkretnem primeru glede na zatrjevana dejstva napraviti materialnopravni zaključek glede tega, ali so bile izredne razmere podane. Kadar pa so dejstva, na podlagi katerih bi moralo tak sklep napraviti, sporna, je potrebno zapuščinski postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Na pravdo sodišče napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Ob dejstvu, da je sodišče štelo po opravljeni materialnopravni presoji ustno oporoko za veljavno, je nelogičen sklep, da je v zvezi z dokazovanjem veljavnosti oporoke napotilo na pravdo dedinjo, ki je prav tako zatrjevala, da je oporoka veljavna. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se na pravdo v zvezi z veljavnostjo ustne oporoke napoti dediča C.B., ki je obstoju izrednih razmer nasprotoval.

6Pritožba tudi utemeljeno opozarja na preuranjenost prekinitve postopka zaradi dokazovanja razdedinjenja C.B. v zapustnikovi oporoki z dne 11.11.2008. Ker je bila kasneje napravljena druga oporoka, katere veljavnost je med dediči sporna, bi moralo sodišče najprej opraviti presojo vpliva razdedinjenja, zapisanega v oporoki z dne 11.11.2008, na dedovanje po ustni oporoki, če bi se ta izkazala za veljavno. Gre za vprašanje, ali so s sestavo ustne oporoke v celoti nadomeščena oporočna razpolaganja iz pisne oporoke. S tem v zvezi pa zapustnikova vdova še trdi, da se bo glede razdedinjanja po prvi oporoki opredelila šele potem, ko bo jasno, katera od obeh oporok velja, kar je dodaten razlog za preuranjeno odločitev o napotitvi na pravdo. Tudi v tem delu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter sklep v tem delu razveljavilo.

7Utemeljena pa je pritožba tudi v zvezi z izpodbijanjem odločitve sodišča, da naj dedinja M.B.J. v pravdi dokaže, da v zapuščino sodi garsonjera v N. Tako iz sklepa sodišča kot iz zemljiškoknjižnih podatkov v spisu je razvidno, da gre za nepremičnino, pri kateri kot lastnik ni vpisan sodedič (če bi bil, bi to bi imelo za posledico spor med dediči o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino – 1. točka 212. člena ZPP), temveč gre za nepremičnino, pri kateri je lastninska pravica vpisana na tretjega. To dejstvo sicer ne izključuje možnosti vložitve tožbe zapustnikove vdove, ki trdi, da je dedinja (tudi) tega zapustnikovega premoženja, vendar pa zato, ker ne gre za spor med dediči v zvezi s tem, prekinitev zapuščinskega postopka ni potrebna. Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.