196. člen ZD

Sodišče razglasi oporoko in to ne glede na to, ali je veljavna ali ne. S tem se ji da potrebno publiciteto, omogoči širšemu krogu oseb, da se z njo seznanijo. Tudi roki za izpodbijanje tečejo šele od tedaj, ko je oporoka razglašena. Sklep o njeni neveljavnosti, izdan pred razglasitvijo, je zato nezakonit.

Ker je predlagateljica trdila, da je oporoka uničena, ima pa fotokopijo, je sodišče moralo prekiniti postopek in ji dati možnost, da dokazuje pravnorelevantna dejstva iz 77. člena ZD. Pravnomočna postane odločitev o tožbenem zahtevku in ne vsebina obrazložitve sodbe.

Oporoka se lahko rekonstruira na zapuščinski obravnavi, sicer pa v pravdi. Če je med zainteresiranimi osebami soglasje o relevantnih dejstvih, opravi zapuščinsko sodišče rekonstrukcijo oporoke tako, da sestavi zapisnik in ga razglasi namesto oporoke, v primeru spora pa pravdno sodišče s sodbo, ki jo zapuščinsko sodišče prebere namesto razglasitve oporoke.

Na poziv sodišča prve stopnje, naj se izreče o veljavnosti ustne oporoke, je Republika Slovenija izjavila, da je ne priznava, ker ni bila izražena v izrednih razmerah in ob navzočnosti dveh oporočnih prič. Ker so sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost ustne oporoke, brez nje pa ni dedičev in bi zapuščina po 9. členu ZD postala lastnina Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 210. člena ZD pravilno prekinilo zapuščinsko obravnavo in stranko, ki zatrjuje, da je dedič po ustni oporoki, v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD napotilo na pravdo. V pritožbi ni sporna odločitev o stranki, ki se napoti na pravdo. Dokler kdorkoli uveljavlja dedno pravico, o čemer še ni odločeno, ni razlogov in pogojev za oklic neznanim dedičem po prvem odstavku 130. člena ZD ali za oklic neznanim upnikom in obvestilo znanim upnikom ter RS po drugem odstavku 142.a člena ZD.

Vse sporne zahtevke iz obravnavanega kompleksnega pravnega razmerja med dediči bi tožnik glede na naravo dediščinske skupnosti lahko in moral uveljavljati v tej pravdi, in sicer z vmesnima ugotovitvenima zahtevkoma glede ničnosti obeh pogodb, na kateri se sklicuje, in z oblikovalnim in dajatvenim zahtevkom za vrnitev določenega premoženja v zapuščino zaradi dopolnitve nujnega deleža.

Povračilo stroškov in nagrade se po 196. členu ZD veže na opravljene skrbniške dolžnosti.

Sklep o veljavnosti ustne oporoke je pravnomočen in veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku tako, da ni več dopustno razpravljati o tem vprašanju. Čim pa je sklep pravnomočen, dediči, ki se pritožujejo pa so dediči drugega in tretjega dednega reda, nimajo pravice uveljavljati nujnega deleža in s tem v zvezi jim tudi ne gre pravica do dedovanja spornega premoženja. Sporno denarna sredstva so obstajala že v času izdaje sklepa o dedovanju, tako da ne gre za naknadno najdeno premoženje, kar je pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, temveč gre za dopolnilni sklep.

Pojem izrednih razmer je pravni standard, zato mora sodišče v vsakem konkretnem primeru glede na zatrjevana dejstva napraviti materialnopravni zaključek glede tega, ali so bile izredne razmere podane. Kadar pa so dejstva, na podlagi katerih bi moralo tak sklep napraviti, sporna, je potrebno zapuščinski postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo.

Iz zapisnika nedvomno izhaja, da je pritožnica izrazila zadržke glede veljavnosti oporok. Sodišče prve stopnje ji je postavilo rok, da se izjasni o tem, ali priznava oporoki, vendar je pri tem nepravilno uporabilo materialno pravo glede materialnopravnih posledic, če v roku na poziv ne bo odgovorila. Pritožnica bi namreč kot edina prišla v poštev pri dedovanju po zakonu. Priznanje oporoke torej zanjo dejansko pomeni, da se odpoveduje svoji dedni pravici. Taka odpoved pa ne more biti le konkludentna, ampak mora biti izrecno podana.

Vprašanje ali je ustna oporoka veljavna, je najprej pravno vprašanje, saj ZD določa pogoje za veljavnost ustne oporoke, to pa so: izredne razmere, zaradi katerih oporočitelj ne more sestaviti pisne oporoke, prisotnost dveh prič, da gre za izjavo poslednje volje in vsi drugi pogoji, potrebni za to, da je oporoka veljavna (ZD čl. 72-76). Ko dedič zatrjuje, da določena zapustnikova izjava pomeni njegovo ustno oporoko, mora zatrjevati vsa ta dejstva in, kadar nasprotne stranke zatrjujejo, da ne gre za ustno oporoko, mora sodišče najprej preizkusiti ali gre za spor o dejstvih ali pa gre le za uporabo prava. O pravnem vprašanju mora odločiti zapuščinsko sodišče.