VSRS Sklep X Ips 60/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (sedaj revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, Urada za upravljanje z vodami, Oddelka povodja jadranskih rek z morjem z dne 9. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena revidentova zahteva za izdajo vodnega soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je izdelalo podjetje A.A., s. p. Z odločbo tožene stranke z dne 20. 1. 2011 je bila revidentova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljena zavrnjena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

6Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage 216. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) v zvezi s 74. členom ZV-1 glede uporabe Odloka o varstvenih pasovih vodnih virov pri Brestovici pri Komnu (Uradne objave, št. 25/83; v nadaljevanju Odlok), in sicer: „Ali je dopustno posamezne predpise, ki so bili z zakonom razveljavljeni, uporabljati tudi po poteku časa, za katerega je bila še predvidena njihova uporaba po njihovi razveljavitvi oziroma ali se takšni predpisi lahko uporabljajo tudi po poteku časa, v katerem bi skladno z novo zakonodajo vlada morala sprejeti ustrezni izvršilni predpis.“ Navaja, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi odločiti neposredno na podlagi določb Pravilnika o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja (Ur. l. RS, št. 64/2004 in 5/2006; v nadaljevanju Pravilnik), namesto, da je uporabila Odlok, glede na to, da je le-ta v skladu z 216. členom ZV-1 prenehal veljati, Vlada RS pa še ni sprejela akta o vodovarstvenem območju iz prvega odstavka 74. člena ZV-1.

7Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije zaradi pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009). Prav takšno pa je vprašanje razlage 216. člena ZV-1 v zvezi s 74. členom ZV-1 glede uporabe Odloka, ki ga izpostavlja revident v reviziji.

8Po 216. členu ZV-1 namreč z dnem uveljavitve tega zakona (ki je po določbi 217. člena začel veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, to je dne 10. 8. 2002) prenehajo veljati predpisi lokalnih skupnosti, ki so bili sprejeti na podlagi 57., 58., 60. in 66. člena Zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81, 29/86 in Uradni list RS, št. 15/91 ter 52/2000), v obravnavni zadevi je to Odlok, določeno pa je tudi, da se ti predpisi uporabljajo do sprejetja predpisov iz 209. in 210. člena ZV-1. Po prvem odstavku 209. člena ZV-1 izda vlada izvršilne predpise po tem zakonu v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Po prvem odstavku 74. člena ZV-1 vlada določi vodovarstveno območje, da se zavaruje vodno telo, ki se uporablja za odvzem ali je namenjeno za javno oskrbo s pitno vodo, pred onesnaževanjem ali drugimi vrstami obremenjevanja, ki bi lahko vplivalo na zdravstveno ustreznost voda ali na njeno količino. Po šestem odstavku 74. člena ZV-1 pa minister, pristojen za vode, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, predpiše podrobnejše kriterije za določitev vodovarstvenega območja.

9Navedene določbe ZV-1 dajejo jasen odgovor, da se Odlok uporablja do sprejetja akta o določitvi vodovarstvenega območja iz prvega odstavka 74. člena ZV-1, pri čemer vprašanje narave dveletnega roka za izdajo tega akta v upravni teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem in ni dvoma, da je le-ta instrukcijske narave. Pristojni organ (v konkretnem primeru je to vlada) namreč s pretekom tega roka ni izgubil pravice oziroma pooblastila za izdajo akta, prav tako pa se s potekom tega roka ni prenehal uporabljati Odlok, sprejet na podlagi ZV, saj se ta po izrecni določbi 216. člena ZV-1 uporablja do sprejetja predpisov iz 209. in 210. člena ZV-1. Pravilnik ministra iz šestega odstavka 74. člena ZV-1 tudi ni neposredno uporabljiv, ampak je namenjen določitvi podrobnejših kriterijev za določitev vodovarstvenega območja, ki pa ga po prvem odstavku 74. člena določi vlada. V tem smislu je v izpodbijani sodbi določbo 216. člena ZV-1 v zvezi s 74. členom ZV-1 interpretiralo in uporabilo tudi sodišče prve stopnje.

10Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da določba 211. člena ZV-1 sicer določa državne predpise, ki se, kolikor niso v nasprotju z določbami ZV-1, uporabljajo do uveljavitve predpisov iz 209. in 210. člena ZV-1, vendar pa se ta določba ne nanaša na predpise lokalnih skupnosti, zato na drugačno razlago 216. člena ZV-1 glede veljavnosti predpisov lokalnih skupnosti ne vpliva.

11Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, saj, kot je že bilo navedeno, revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila (X Ips 79/2010 in ostale), je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.