VSM sklep I Cp 1634/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke in posledično razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino opr. št. VL 191522/2010 z dne 23. 12. 2010 v njegovem dajatvenem delu in glede izvršilnih stroškov. Svojo odločitev je oprlo na prvi odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem mora pravdno sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če sodišče ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kak drug (upravni) organ, se izreče za nepristojno in tožbo zavrže v skladu z drugim odstavkom člena 18 ZPP. Sodišče prve stopnje je v danem primeru ocenilo, da na pristojnost upravnega organa - po predpisih o davčnem postopku in carinski službi - napotuje 5. člen Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju Uredba; Uradni list RS, št. 104/2009), saj ta določa, da se za plačevanje, obračunavanje obresti, doplačilo, postopek prisilne izterjave, pravna sredstva in za vsa druga vprašanja postopka v zvezi s pobiranjem okoljske dajatve, stvarne in krajevne pristojnosti, uporabljajo navedeni davčni predpisi oziroma predpisi o carinski službi. Ker gre v danem primeru za obveznost plačila okoljske dajatve, gre tedaj za spor, ki po navedenih specialnih določbah ne sodi v sodno pristojnost.

2Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in smiselno tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje. Bistvo pritožbenih navedb je v izražanju stališča o pristojnosti sodišča za obravnavanje danega spora, saj se terjatev tožeče stranke nanaša na povračilo okoljske dajatve zaradi onesnaževanja vode, za katero pa je v smislu določb drugega odstavka 4. člena Uredbe zavezanec za plačilo v bistvu izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja komunalne, odpadne in padavinske vode na območju lokalne skupnosti, torej tožeča stranka. Končni zavezanci za plačilo te dajatve pa so dejansko tisti uporabniki, ki so priključeni na kanalizacijsko omrežje ali imajo greznice in niso dolžni izvajati obratovalnega monitoringa, vendar pa je v skladu z določili Uredbe vsak uporabnik kot končni zavezanec za plačilo te dajatve v bistvu le posredni zavezanec, neposredni zavezanec, plačnik te terjatve pa je tožeča stranka kot gospodarska javna služba. Navedeni predpisi o davčnem postopku in carinski službi v zvezi s pobiranjem okoljske dajatve oziroma izterjavo te tako veljajo le za tožečo stranko kot neposrednega plačnika te dajatve. Tožeča stranka mora tako za uporabnike, dejanske zavezance za plačilo okoljske dajatve tudi opraviti izračun obstoja in višine te ter tudi carinskemu uradu podati potrebno prijavo in izvršiti plačilo okoljske dajatve na posebni račun nato pa ima pravico porazdeliti že plačano okoljsko dajatev v korist uporabnikov - končnih zavezancev, med te, tako da v bistvu gre tudi po svoji naravi za povračilni zahtevek v smislu določb 197 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3Z vloženem laičnem pritožbenem odgovoru tožena stranka oporeka pritožbenim navedbam tožeče stranke in se zavzema za neuspeh te na pritožbeni stopnji.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in tudi samo sprejelo stališče, skladno pritožbenemu stališču, da pravilna uporaba materialnega prava v danem primeru vseeno napotuje na sodno pristojnost za obravnavanje tega spora. Svoje stališče argumentira z naslednjim:

6Za obravnavanje tega spora je treba imeti v vidu določbe citirane Uredbe, saj je ta (objavljena v Uradnem listu RS, št. 104/2009) začela veljati z 19. 12. 2009. Hkrati je tudi prenehala veljati prejšnja enako glaseča Uredba z začetkom veljavnosti od 3. 12. 2004. Prejšnja Uredba in sedanja Uredba se res razlikujeta glede pristojnosti za odmero in izterjavo tovrstnih okoljskih dajatev, saj je po prejšnji Uredbi bilo to prepuščeno Agenciji R Slovenije za okolje, po sedanji Uredbi, v skladu z njenim 5. členom, pa se za plačevanje, obračunavanje obresti, doplačilo, postopek prisilne izterjave, pravna sredstva in za vsa druga vprašanja postopka v zvezi s pobiranjem okoljske dajatve uporabljajo predpisi, ki urejajo davčni postopek in carinsko službo, tedaj v bistvu predpisi, ki sodijo v sfero upravnega postopka. V skladu s 7. alineo 3. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1-UPB1 - Uradni list RS, št. 103/2004), sodi v delovno področje carinske službe tudi pobiranje okoljskih in drugih dajatev za katere je pristojna služba, v skladu s členom 12 citiranega zakona pa sodi med naloge carinskega urada med drugim sprejemanje prijav zavezancev za plačilo okoljskih dajatev ter pobiranje in izvajanje vračil le-teh.

7Pristojnost carinske službe in njeno delovanje po pravilih o upravnem postopku je sedaj res določeno v 5. členu citirane Uredbe, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne v takšnem razmerju kot je podano v tej zadevi. Tako prejšnja kot sedanja Uredba sta ločevali med neposrednim zavezancem za plačilo okoljske dajatve in posrednim zavezancem. Po določbi člena 5 prejšnje Uredbe je bil zavezanec za plačilo okoljske dajatve za odvajanje komunalne odpadne vode izvajalec javne službe kot koncesionirana gospodarska javna služba, ki je v skladu s členom 8 prejšnje Uredbe bil dolžan plačati okoljsko dajatev v obsegu števila enot obremenitve, doseženih v koledarskem letu z odvajanjem komunalne odpadne vode na celotnem območju, na katerem izvaja javno službo. Člen 10 prejšnje uredbe pa je govoril nato o porazdelitvi plačila okoljske dajatve s strani zavezanca med uporabnike storitev javne službe, kot tudi o merilih za izvedbo te porazdelitve.

8Po sedaj veljavni Uredbi v skladu z njenim 11. členom je kot zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode sicer določena pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri je nastala komunalna odpadna voda in s tem povzroča obremenjevanje okolja zaradi onesnaževanja okolja glede odvajanja komunalne odpadne vode, vendar pa še vedno ohranja status posrednega zavezanca. Kot neposredni zavezanec v smislu drugega odstavka člena 11 sedanje Uredbe je določen izvajalec gospodarsko javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode na območju nastajanja komunalne odpadne vode, saj je določeno, da za zavezanca za komunalno odpadno vodo okoljsko dajatev izračunava, zaračunava in vplačuje izvajalec navedene gospodarsko javne službe. Tega tudi Uredba v nadaljnjem besedilo imenuje kot plačnika okoljske dajatve za komunalno odpadno vodo. V skladu s terminologijo sedaj veljavne Uredbe je tedaj uporabnik zavezanec za plačilo okoljske dajatve, izvajalec komunalne javne službe kot gospodarske javne službe pa plačnik te. Tožeča stranka je tedaj plačnik okoljske dajatve in tožena stranka (v nadaljevanju toženec) zavezanec za plačilo te. Sicer pa sedanja Uredba v 13. členu - prvi odstavek določa, da plačnik okoljske dajatve za komunalno odpadno vodo obračuna okoljsko dajatev zavezancem za komunalno odpadno vodo na podlagi seštevka enot obremenitve na podlagi meril iz prejšnjega člena, in da mora po nadaljnjih odstavkih tega člena sedaj veljavne Uredbe plačnik okoljske dajatve za komunalno odpadno vodo sestaviti ustrezni mesečni obračun okoljske dajatve in ga predložiti carinskemu uradu, plačnik okoljske dajatve pa ima pravico dobiti potrebne podatke o količini porabljene vode, kot tudi številu uporabnikov posameznega gospodinjstva.

9Navedena ureditev tedaj tudi ločuje med dvema razmerjema. Eno obstoja med plačnikom okoljske dajatve - tožečo stranko in službo, ki določa in pobira okoljsko dajatev, drugo razmerje pa nato med tožečo stranko kot plačnikom in neposrednim zavezancem za okoljsko dajatev in tožencem kot uporabnikom storitev javne službe v navedeni smeri kot posrednim, a končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V prvem primeru ni dvoma, da pride v poštev pristojnost carinske službe po določbah davčnih predpisov in predpisov o carinski službi, kar vse se odvija po pravilih o upravnem postopku in ne sodi v sodno pristojnost. Po mnenju pritožbenega sodišča pa se na drugo razmerje, ki je predmet obravnavanega spora, določbe 5. člena sedanje Uredbe, ki napotujejo na uporabo davčnih in carinskih predpisov, ne nanašajo. Kot že navedeno drugi odstavek 11. člena sedaj veljavne Uredbe določa, da za zavezanca za komunalno odpadno vodo okoljsko dajatev izračunava, zaračunava in plačuje izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode, zaradi česar se da že po gramatikalni razlagi sklepati, da je zaračunavanje tistega, kar je bilo vplačano v korist zavezanca za plačilo te okoljske dajatve, prepuščeno plačniku te okoljske dajatve, prav tako pa tudi izračun tovrstnega bremena za posameznega uporabnika. V navedenih predpisih ni nikjer podlage za zaključek, da bi po sedanji Uredbi bilo vzpostavljeno neposredno razmerje med carinsko službo in uporabnikom - končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V kolikor obstoja dolžnost plačnika okoljske dajatve, da carinski službi predloži ustrezne obračune, ki vsebujejo tudi število dejanskih uporabnikov in podatke o porabljeni količini vode, je to mogoče razumeti kvečjemu kot podlago za možen izračun obsega in višine okoljske dajatve, ki pa jo mora poravnati gospodarsko javna služba, v danem primeru tožeča stranka, saj je kot rečeno izrecno določeno, da ta služba obračunava in zaračunava na posameznega uporabnika odpadajoči del okoljske dajatve, ki jo je bila dolžna sama vplačati na posebej določen račun in pod kontrolo carinske službe. Upravičenje tožeče stranke kot gospodarske javne službe, da zahteva povračilo od dejanskih uporabnikov storitev temelji tudi na 59. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 s poznejšimi spremembami), po katerem uporabniki za uporabo javnih dobrin, ki so izmerljive, plačujejo tem ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Na to je tudi opozorilo na primer pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu I Cp 517/2002 VSK, kjer je prav tako bilo dopuščeno uveljavljanje plačila okoljske dajatve v sodnem postopku.

10Pritožbeno sodišče tako ne vidi podlage za prenos pristojnosti v upravno sfero, v kolikor tožeča stranka kot dejanski plačnik okoljske dajatve uveljavlja nasproti tožencu kot dejanskemu uporabniku storitev povračilo ustreznega dela s strani tožeče stranke že plačane okoljske dajatve (ta se sicer plačuje po principu akontacij). Tako je še vedno utemeljena uporaba splošnih določb obligacijskega prava o neupravičeni pridobitvi, v kolikor je tožeča stranka tretjemu plačala nekaj, kar v osnovi bremeni toženca, obravnavanje takšnega razmerja pa sodi v klasično sodno pristojnost.

11Za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja sodne jurisdikcije tako v danem primeru ni bilo podlage, zato je pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (ko je tako izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita prvi odstavek člena 339 ZPP v zvezi s 354. členom ZPP).

12V ponovljenem obravnavanju zadeve bo moralo sodišče prve stopnje spor meritorno obravnavati (seveda po pravilih o sporih majhne vrednosti) ob upoštevanju podanega trditvenega in dokaznega gradiva pravdnih strank.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 165 ZPP.