VSL sklep II Cp 3478/2011

I. Pritožba zoper sklep z dne 1. 8. 2011, opr. št. P 92/2006-77, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 11. 4. 2011, opr. št. P 92/2006-75, se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. Pritožba zoper sklep z dne 14. 2. 2011, opr. št. P 92/2006-71, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Toženec sam krije stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 14. 2. 2011, opr. št. P 92/2006-7.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 8. 2011 zavrglo predlog toženca za obnovo postopka. Toženec se je zoper sklep pravočasno pritožil, vendar po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni plačal sodne takse za pritožbo, zato je sodišče s sklepom z dne 11. 4. 2011 ugotovilo, da pritožba šteje za umaknjeno. V zvezi s tem sklepom je toženec vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa pritožbo. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev prejšnje stanje zavrnilo, toženec pa je tudi zoper ta sklep vložil pritožbo.

2V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pritožnik najprej povzema odločitev prvostopenjskega sodišča in razloge izpodbijanega sklepa, nato pa navaja, da je sodno takso plačal znotraj določenega mu roka. Plačilo je izvršil iz tujine, pri čemer pri izpolnjevanju nima možnosti zapisati reference, sicer pa je plačilni nalog pravilno izpolnil. Navaja, da v Avstriji biva že prek trideset let, zato prakse dnevnega spreminjanja zakonodaje v naši državi ne more spremljati in, če sodišču ni predložil potrdila o plačilu sodne takse, gre za opravičljivo zmoto. Nadalje navaja, da je opozorilo na plačilnem nalog v nasprotju z določbo 105. a člena ZPP. Dodaja še, da bi moralo sodišče okoliščine v zvezi z utemeljenostjo predloga za vrnitev v prejšnje stanje razčiščevati na naroku, sicer pa je sodišču dobro znano, da toženec biva v tujini. Namen novele ZST je bila vzpostavitev vodenja evidenc o plačanih sodnih taksah v računovodstvu sodišč, tak namen pa je mogoče zasledovati zgolj pri nakazilih iz domače države, saj v tujini sklicevanja na številko praviloma ne poznajo, zato strankam, ki prebivajo v tujini, določba ne sme iti v škodo. Vse te okoliščine bi moralo sodišče razčiščevati na naroku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče štelo, da njegova pritožba šteje za umaknjeno, ki jo vlaga podrejeno, tj. za primer, če bi sodišče zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pritožnik navaja, da je plačilo izvršil 16. 3. 2011, in sicer z nakazilom iz tujine, na nakaznici pa ni mogel navesti reference, saj za to ni ustrezne rubrike. Meni, da je svojo obveznost pravilno izpolnil, saj je navedel prejemnika in opravilno številko, ni pa vedel, da bi moral o plačilu obvestiti sodišče, njegova pooblaščenka pa ni bila seznanjena s tem, da sklicne številke pri nakazilu iz tujine ni mogoče vpisati. Ker je sodno takso plačal pravočasno, predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrglo predlog za obnovo postopka toženec navaja, da je sodišče odločalo kot stvarno nepristojno sodišče. Po določilu 401. člena ZPP je v primeru, če se predlog za obnovo postopka nanaša le na postopek pred višjim sodiščem, po opravljenem naroku zadevo predloži višjemu sodišču, ki odloči o predlogu. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tem določilom samo vsebinsko odločilo o vloženem predlogu za obnovo postopka ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev. Prvostopenjsko sodišče lahko v okviru predhodnega preizkusa predloga odloča zgolj o popolnosti, pravočasnosti in dovoljenosti predloga za obnovo, te pri predpostavke pa so bile nedvomno podane. Sodišče bi moralo predlog vročiti tožnikoma, nato pa razpisati narok, izvesti dokaze, nato pa zadevo odstopiti višjemu sodišču, da bi odločilo o predlogu. Navaja še, da obstoj aerofoto posnetkov ni dejstvo, ki bi ga bilo mogoče izvedeti ali iz vsebina dela in poslovanja posameznega organa ali iz splošno znanih dejstev, saj ti obstajajo zgolj za nekatera leta in za nekatera območja v Sloveniji. Celo sam strokovni delavec na geodetski upravi ni vedel zanesljivo, ali sploh in za katera območja in obdobja obstajajo ti posnetki, zato od toženca ni mogoče pričakovati, da bi vedel za njihov obstoj.

5Pritožba zoper sklep z dne 11. 4. 2011 je utemeljena, pritožbi zoper sklepa z dne 1. 8. 2011 in z dne 14. 2. 2011 pa nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 1. 8. 2011

6Sodišče prve stopnje je s tem sklepom zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Toženec pravzaprav niti ne trdi, da bi zamudil kako pravno dejanje, nasprotno, zatrjuje, da je dejanje (plačilo sodne takse) opravil pravočasno. Taka navedba je po vsebini lahko le pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče štelo, da je pritožba toženca zoper sklep z dne 14. 2. 2011 umaknjena, ne more pa utemeljevati predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, pravilna, zato je sodišče izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo, ne da bi se ukvarjalo s pritožbenimi razlogi, ki so usmerjeni zgolj v grajanje razlogov iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker to ni bilo potrebno.

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 4. 2011

7Določbe predpisov, med njimi določbe ZPP in ZST/ZST-1, veljajo enako za toženca kot za ostale ljudi, ki so stranke sodnega (pravdnega) postopka v Republiki Sloveniji (Si fueris Romae, Romano vivito more; si fueris alibi, vivito sicut ibi). Toženec ne more biti v boljšem položaju zato, ker biva v tujini, oziroma, povedano drugače, zakona ni dopustno interpretirati in favorem toženca ter ga razbremeniti obveznosti, ki jo eksplicitno nalaga zakon, zgolj zato, ker biva v tujini. Pač pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je v plačilnem nalogu, ki ga je izdalo in vročilo toženčevi pooblaščenki (red. št. 73 v spisu), v tretjem odstavku, za stavkom, v katerem je določena referenca, navedeno: „Če boste vplačilo izvršili z nakazilom iz tujine, navedite SWIFT kodo BSLJSI2X. Pri plačilu kot namen nakazila navedite opravilno številko zadeve P 92/2006, za katero plačujete sodno takso“. V naslednjem, četrtem odstavku plačilnega naloga je potem povzeta sporna določba tretjega odstavka 6. člena ZST-1, ki določa obveznost plačila na referenco, v nasprotnem pa dolžnost predložitve dokazila o plačilu sodne takse. Sistematika besedila plačilnega naloga, ločitev v dva odstavka, dopušča možnost, da se tretji in četrti odstavek izključujeta, oziroma, povedano drugače, da pri plačilu sodne takse iz tujine zadošča tisto, kar nalaga tretji odstavek plačilnega naloga, tj. navedba opravilne številke zadeve. Taka ločitev neposredno iz ZST-1 sicer ne izhaja, je pa sodišče z izdajo plačilnega naloga z zgoraj povzetim besedilom povzročilo (pravno) situacijo, ki dopušča izpostavljeni dvom, zato tožencu, ki je ravnal tako, kot mu nalaga tretji odstavek plačilnega naloga in sodno takso plačal z navedbo opravilne številke, ni mogoče očitati, da je v ravnal v nasprotju z ZST-1. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodišče toženčevi pritožbi zoper sklep z dne 11. 4. 2011 v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

O pritožbi zoper sklep z dne 14. 2. 2011

8Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je o predlogu odločalo kot nepristojno sodišče, češ da se je predlog nanašal le obnovo postopka pred višjim sodiščem. Toženec v pritožbi sam pojasni, da je presoja dovoljenosti v okviru predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka po prvem odstavku 398. člena v vsakem primeru, torej tudi, če je vložen predlog za obnovo postopka po 401. členu ZPP, v pristojnosti sodišča prve stopnje. Glede obnove postopka pred višjim sodiščem 401. člena ZPP izrecno določa, da se zadeva pošlje višjemu sodišču šele po izvedenem naroku, ki ga v vsakem primeru opravi sodišče prve stopnje, kar pomeni, da predloga ni potrebno odstopiti višjemu sodišču v odločanje, ko in če je predlog zavržen iz procesnih razlogov in do razpisa in izvedbe naroka za obravnavanje predloga sploh ne pride. ZPP v prvem odstavku 398. člena izrecno predpisuje, da sodišče prve stopnje brez naroka zavrže nedovoljen predlog, pri čemer je v oklepaju natančno zapisano, da so nedovoljeni predlogi tisti, o katerih govori 395. člen ZPP. V drugem odstavku slednjega pa je določeno, da je obnovo po med drugim 10. točki 394. člena ZPP (razlog, ki ga je navajal toženec v tu obravnavanem predlogu) mogoče dovoliti le, če stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Sistematika povzetih določb jasno kaže, da je presoja, ali je sklicevanje na nova dejstva in dokaze brez krivde predlagatelja ali ne, v domeni sodišča prve stopnje. Ključni pritožbeni očitek toženca torej ni utemeljen.

9Neutemeljene pa so tudi navedbe toženca o nepravilni presoji prvostopenjskega sodišča glede obstoja njegove krivde za sklicevanje na nove dokaze. Obnova postopka je že samo po sebi izredno pravno sredstvo, določba, da mora predlagatelj tudi izkazati, da dokazov pred pravnomočnostjo postopka brez svoje krivde ni mogel predložiti, pa nakazuje, da je treba obnovo postopka iz tega razloga dopustiti zgolj izjemoma. Sodna praksa je glede zbiranja procesnega gradiva enotna in stroga, pri tolmačenju krivde predlagateljev za obnovo postopka pa izrazito restriktivna, zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da toženec v prvotnem postopku ni bil dovolj skrben (toženec je, kot sam priznava, za dokaze izvedel po naključju, torej je bil pri zbiranju procesnega gradiva vse prej kot aktiven, kar je njegova dolžnost), pa tudi, da dokazi, na katere se sklicuje sedaj, takrat še niso obstajali, kar je dodaten razlog za zavrnitev njegovega predloga (tako Ude, L., v Komentarju ZPP, str. 593). Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zoper sklep z dne 14. 2. 2011 zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

O pritožbenih stroških

10Toženec je povrnitev stroškov, ki jih je imel z vložitvijo pritožbe, priglasil samo v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 14. 2. 2011, opr. št. P 92/2006-7, te pa je zaradi njene neutemeljenosti po določbi 165. člena v zvezi s s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan kriti sam.