VSRS Sklep I Ips 182/2011

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

1S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, je bil obsojeni S. P. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto zapora in denarna kazen v višini 900,00 EUR in ki se izvrši ter preizkusna doba v trajanju treh let. Obsojencu je bil izrečen še varnostni ukrep odvzema predmetov po prvem odstavku 69. člena KZ. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega in pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je odvetnik K. V., ki je zagovarjal obsojenega S. P. po uradni dolžnosti, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe. Podrejeno pa se je zavzemal za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa za spremembo sodbe v odločbah o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka.

3Zagovornik obdolženca v kazenskem postopku po uradni dolžnosti je urejen v 70. členu ZKP. Obdolžencu se zagovornik po uradni dolžnosti postavi do pravnomočnosti sodbe (četrti odstavek citiranega člena). Za izredno pravno sredstvo, to je za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, pa mora obdolženec zagovornika pooblastiti, saj zagovornik po uradni dolžnosti glede na določbo četrtega odstavka 70. člena ZKP ni mogoč. Odvetnik K. V. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot zagovornik po uradni dolžnosti. Ker vloga, ki jo je vložil odvetnik K. V., ni bila popolna, saj hkrati z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču ni dostavil pooblastila za zastopanje obsojenega S. P., je Vrhovno sodišče zahtevo obravnavalo kot nepopolno vlogo, ki ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati. Vložnika je pozvalo, da vlogo dopolni s predložitvijo pooblastila. Vložnik zahteve je Vrhovnemu sodišču dostavil pooblastilo z dne 8. 2. 2012, v katerem je navedeno, da S. P. pooblašča K. V., sedaj diplomiranega pravnika s pravosodnim izpitom, Koper p. p. 127, da v njegovem imenu vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 323/2008 in ga sicer zastopa pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani. Navedeno je tudi, da S. P. soglaša z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 22. 12. 2010. Ker je v pooblastilu navedeno, da S. P. pooblašča K. V., diplomiranega pravnika, je Vrhovno sodišče opravilo poizvedbo pri Odvetniški zbornici Slovenije. Ugotovilo je, da se je odvetnik K. V. upokojil dne 31. 12. 2010. Po določbi četrtega odstavka 67. člena ZKP sme biti pred Vrhovnim sodiščem zagovornik samo odvetnik. Po določbi petega odstavka 67. člena pa mora zagovornik predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo. Pooblastilo z dne 8. 2. 2012, ki ga je predložil K. V., tako ne pomeni pooblastila, s katerim S. P. pooblašča odvetnika za zastopanje, saj K. V. ni več odvetnik in ni več vpisan v imenik odvetnikov. V času, ko je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in je opravljal odvetniški poklic, pa glede na status – saj je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot zagovornik po uradni dolžnosti, ki navedenega izrednega pravnega sredstva ne more vložiti, tudi ni bil oseba, ki lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vložijo je državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Ker K. V. po citirani določbi ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.