UPRS sodba I U 582/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano 4. točko v uvodu navedene odločbe je Medobčinska inšpektorica Skupne občinske uprave občin v Spodnjem Podravju odločila, da stroške odstranitve odpadkov iz 1. točke izreka nosi tožnik. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da zaveza tožnika nositi stroške odstranitve odpadkov izhaja iz tretjega odstavka 157a. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 2. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ). Po mnenju toženke ima tožnik s to določbo celo širša pooblastila, kot mu ga daje sam pojem posesti, saj mu med drugim dovoljuje tudi prodajo.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo. Pritrjuje odločitvi in razlogom toženke, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Po njegovi oceni je prvostopenjski organ v konkretni zadevi opravil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi ugotovil, kdo je dejansko odlagal odpadke. Glede navedb, da bi bilo potrebno vključiti v postopek tudi državno pravobranilstvo, se pridružuje stališču prvostopenjskega organa, da ima tožnik po ZSKZ v konkretnih zadevah vsa pooblastila za zastopanje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je potrebno četrti v zvezi s tretjim odstavkom 157a. člena ZVO-1 razlagati skladno z namenom celotnega ZVO-1, po katerem je gotovo, da naj posledice nezakonitega ravnanja nosi, kdor jih je povzročil. Institut subsidiarne odgovornosti je opravičljiv le, če temelji na ugotovitvi, da storilca ni bilo mogoče odkriti. Tožnik je že v pritožbi navajal, da je toženka nepopolno raziskala dejansko stanje, saj ni storila vsega potrebnega, da bi odkrila storilca. V izpodbijani odločbi ni argumentirano navedla, zakaj storilca ni bilo mogoče odkriti. Tožnik je sodeloval v postopku na prvi stopnji, pri čemer se je izjavljal v zvezi z zakonitim lastništvom Republike Slovenije, v zvezi z morebitno posestjo na teh zemljiščih zaradi potencialne uporabe tretjega odstavka 157a. člena ZVO-1 ter tudi sprožil ustrezen postopek pred policijo. Nikoli pa se ni izrekel o tem, da se šteje za zakonitega zavezanca za plačilo stroškov odvoza odpadkov. Zato je zgrešeno stališče toženke, da ni samo stranka z interesom, pač pa inšpekcijski zavezanec. Pri vprašanju državne lastnine je potrebno razrešiti vprašanje razmejitve in vsebine pristojnosti lastnice, to je Republike Slovenije in upravljavca državnega premoženja. Materialnopravno podlago za prenos dela lastniških upravičenj Republike Slovenije predstavlja ZSKZ. Ta ureja pristojnosti tožnika, pri čemer je a contrario za vse preostale naloge pristojna država prek drugih organov. Naloge tožnika so naštete v 4. členu ZSKZ. Analizirati je potrebno 10. člen ZSKZ, ki določa, da so sredstva, pridobljena z gospodarjenjem z zemljišči, prihodek tožnika ter da so strogo namenske narave. Namen sredstev izhaja iz četrtega odstavka 10. člena, petega odstavka 10. člena ter tretjega odstavka 10a. člena ZSKZ. Ta namen ni, da tožnik krije tudi stroške odvoza nezakonito odloženih odpadkov na zemljiščih v lasti Republike Slovenije, s katerimi gospodari. Ne ZSKZ, ne kakšen drug zakon ne nalagata tožniku konkretne obveznosti plačila stroškov za odvoz nezakonito odloženih odpadkov. Cilj celotnega ZVO-1 je vzdrževanje čistega okolja oziroma okolja, katerega parametri onesnaženosti so znotraj tolerabilnega okvira zdravega življenjskega okolja. Prav to je ena temeljnih politik države oziroma njena dolžnost. Ministrstvo za finance je v dopisu z dne 2. 4. 2010 podalo mnenje, da je v zvezi s sanacijo odpadkov na zemljiščih v državni lasti pristojno Ministrstvo za okolje in prostor. S tem, ko ga je toženka napačno štela za zavezanca za plačilo stroškov odvoza odpadkov, je napačno uporabila zakon oziroma očitno določene zakonodaje ni uporabila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne njene stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja, da izpodbija tako odločbo prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega upravnega organa. Ker lahko po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče odloča le o zakonitosti dokončnih pravih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, je sodišče odločalo o zakonitosti odločbe prvostopenjskega organa, ki je postala dokončna, ko je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo. Ker tožnik po vsebini izpodbija zgolj 4. točko izreka izpodbijane odločbe, je sodišče štelo, da vlaga tožbo samo zoper navedeno točko izreka odločbe prvostopenjskega organa. Sodišče jo je zato presojalo zgolj tem obsegu.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik kot pravna oseba, ki je dolžna gospodariti s predmetnimi zemljišči, zavezan tudi za plačilo stroškov odstranitve komunalnih odpadkov po tretjem odstavku 157a. člena ZVO-1.

Ukrepanje v primeru nezakonito odloženih odpadkov ureja 157a. člen ZVO-1. Prvi odstavek navedene določbe določa, dače so na zemljišču v lasti države ali občine nezakonito odloženi komunalni odpadki, odredi občinska inšpekcija izvajalcu javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki njihovo odstranitev, ta pa jih mora odstraniti v skladu s predpisi o ravnanju z odpadki. Po tretjem odstavku tega člena stroške odstranitve odpadkov iz prejšnjih členov nosi lastnik zemljišča, v primeru, da izvaja posest druga oseba, pa oseba, ki izvaja posest.

Iz navedene določbe jasno izhaja namen zakonodajalca, ki je v tem, da stroške odstranitve nezakonito odloženih odpadkov nosi tisti, ki nad predmetnim zemljiščem izvaja posest, bodisi da je to lastnik zemljišča ali pa nekdo drug. Ker je posestnik tisti, ki ima dejansko oblast nad stvarjo, kar pomeni, da ima možnost na stvar vplivati, jo rabiti in uživati ter z njo razpolagati, ima le on možnost preprečiti nezakonito odlaganje odpadkov. Ureditev, da stroške odstranitve nezakonito odloženih odpadkov nosi posestnik, saj je le on imel možnost preprečiti nezakonito odlaganje odpadkov, pa tega ni storil, je zato logična in smiselna.

Sporno ostaja še, ali je tožnik „druga oseba, ki izvaja posest nad predmetnimi zemljišči“ v smislu tretjega odstavka 157a. člena ZVO-1. Pri odgovoru na to vprašanje je potrebno odgovoriti na vprašanji, kaj pomeni pojem izvajanja posesti in ali tožnik nad predmetnimi zemljišči izvaja posest v smislu tretjega odstavka 157a. člena ZVO-1.

Po prvem odstavku 24. člena Stvarnopravnega zakonika je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. To pomeni, da mora neposredni posestnik imeti možnost na stvar vplivati, jo rabiti in uživati ter z njo razpolagati. Po pravni teoriji je posestnik tisti, ki ima od stvari tudi ekonomski interes.

Po drugem odstavku 7. člena Zakona o vladi Republike Slovenije vlada upravlja z nepremičninami in z drugim premoženjem Republike Slovenije, če glede posameznih nepremičnin s posebnim zakonom ni drugače določeno. V obravnavanem primeru gre za tak primer, saj gre za zemljišča, s katerimi po ZSKZ gospodari tožnik, kar ni sporno.

Tožnik je bil leta 1993 ustanovljen z namenom, da gospodari s kmetijskimi zemljišči, s kmetijami in z gozdovi v lasti Republike Slovenije. Po drugem odstavku 2. člena ZSKZ gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Razpolaganje pomeni vsak prenos lastninske pravice in prenos upravljanja, zlasti pa to pomeni prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve. Upravljanje pa pomeni skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem, oddajanje v zakup, dodeljevanje koncesij, obremenjevanje s stavbnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. Po 4. členu ZSKZ se med naloge tožnika, ki jih ta opravlja v okviru gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, s kmetijami in z gozdovi v lasti Republike Slovenije in v skladu z njeno razvojno politiko, s predpisi in svojimi akti, uvršča tudi skrb za trajnostno gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi na način, da se zasledujejo cilji prilagajanja podnebnim spremembam, ohranjanja narave in ohranjanja dobrega stanja voda.

ZSKZ v 10. členu določa finančne vire oziroma finančne okvire za delovanje tožnika. Za začetek njegovega delovanja mu je Republika Slovenija zagotovila sredstva iz državnega proračuna (prvi odstavek 10. člena ZSKZ). Za svoje nadaljnje delovanje pa tožnik pridobiva sredstva z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči, s kmetijami in z gozdovi. Ta sredstva se po drugem odstavku 10. člena ZSKZ štejejo za prihodek tožnika. Tožnik lahko sredstva za svoje delovanje pridobiva tudi iz državnega proračuna in iz drugih virov, kar izhaja iz tretjega odstavka 10. člena ZSKZ. Pridobljena sredstva lahko porablja strogo namensko, zato ZSKZ v četrtem, petem in šestem odstavku 10. člena ter 10a členu izrecno opredeljuje, čemu so sredstva tožnika namenjena.

Glede na citirane določbe je po presoji sodišča očitno, da tožnik izvaja neposredno dejansko oblast nad predmetnimi zemljišči, saj lahko z njimi razpolaga, glede na drugi odstavek 10. člena pa pri gospodarjenju s temi zemljišči zasleduje tudi ekonomsko korist. Zato je po presoji sodišča dolžan nositi stroške odstranitve komunalnih odpadkov na podlagi tretjega odstavka 157a. člena ZVO-1 ne glede na to, da v 10. in 10a. členu ni izrecno navedeno, da so njegova sredstva namenjena tudi za opisani namen. Poleg tega je tožnik glede na citirano 1. alinejo 4. člena ZSKZ zavezan gospodariti s predmetnimi zemljišči na način, da se zasledujejo cilji prilagajanja podnebnim spremembam, ohranjanja narave in ohranjanje dobrega stanja voda. Ta določba mu še dodatno nalaga posebno skrb, da prepreči, da bi se na predmetnih zemljiščih nezakonito odlagali komunalni odpadki. Iz te zaveze pa logično izhaja tudi zaveza, da krije stroške odvoza nezakonito odloženih odpadkov, če te zaveze ne izpolni.

Ker ZVO-1 v tretjem odstavku 157a. člena ZVO-1 vzpostavlja objektivno odgovornost lastnika zemljišča oziroma posestnika za plačilo stroškov odstranitve nezakonito odloženih odpadkov, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko ni ugotovila, ali je bilo res storjeno vse, da bi se našel povzročitelj onesnaževanja in v odločbi ni argumentirano navedla, zakaj povzročitelja ni bilo mogoče odkriti. Takšnega pogoja ne ZVO-1, ne kakšen drug zakon ne določata.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.