VSRS Sklep X Ips 491/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Bežigrad z dne 13. 5. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 24. 9. 2010. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo: na podlagi izkazane javne koristi uvedel postopek za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na tam navedenem zemljišču za potrebe gradnje daljnovoda, v korist družbe X., d. o. o. (1. točka izreka odločbe); odločil, da je dokončnost te odločbe podlaga za zaznambo uvedbe tega postopka, ki se izvede na tam opisani način (2. točka izreka odločbe); odločil, da se do pravnomočnosti postopka obremenitve lastninske pravice s to služnostjo omeji promet s to nepremičnino na tam navedeni način (3. točka izreka odločbe); odločil o stroških postopka (4. točka izreka odločbe). Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6Revidentka kot pomembna pravna vprašanja navaja: “da je sodišče v postopku odločalo o zakonitosti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Beričevo-Trbovlje (v nadaljevanju Uredba), o čemer Vrhovno sodišče še ni odločalo, sama odločitev pa je pomembna in bistvena, saj bo vplivala tudi na vse ostale postopke omejitve lastninske pravice ter postopke izdaje gradbenega dovoljenja; Vrhovno sodišče še ni odločalo o zadevi iz 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), da se sme omejitev lastninske pravice na podlagi 59. člena EZ voditi le v korist vsakokratnega sistemskega operaterja in ne v korist določene gospodarske družbe, kot tudi o tem, da mora biti podana identiteta med predlogom sporazuma in kasnejšo zahtevo za omejitev lastninske pravice“.

7Po oceni Vrhovnega sodišča revidentka za navedbo, da Vrhovno sodišče še ni odločalo o zakonitosti Uredbe ni izpolnila v 5. točki te obrazložitve navedenih zahtev glede določnosti, konkretnosti in natančnosti spornega pravnega vprašanja oziroma pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, zato v zvezi s temi navedbami ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi vprašanji, ki se nanašata na razlago tretjega odstavka 59. člena EZ, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 iz razlogov, kot sledijo.

9Vrhovno sodišče pojasnjuje, da odgovor na zastavljeno vprašanje, ali se sme omejitev lastninske pravice na podlagi 59. člena EZ voditi le v korist vsakokratnega sistemskega operaterja in ne v korist določene pravne osebe, jasno izhaja iz besedila tretjega odstavka 59. člena EZ. Ta med drugim določa, da lahko investitor v primeru, da v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist na nepremičninah iz tega člena te pogodbe ne uspe skleniti, nemudoma vloži predlog za omejitev lastninske pravice. Pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist se sklepajo za čas obratovanja infrastrukture in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture. Iz navedene zakonske določbe v zvezi s služnostnim upravičencem, v katerega korist se sklepa pogodba o ustanovitvi služnosti oziroma eventualno vodi postopek omejitve lastninske pravice s služnostjo, torej jasno izhaja, da se postopek omejitve lastninske pravice vodi v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja infrastrukture, ki pa se v času odločanja personificira v trenutnem izvajalcu dejavnosti sistemskega operaterja infrastrukture. Gre namreč za splošno pravno normo, ki se tako v trajanju služnosti kot tudi služnostnem upravičencu realizira glede na dejansko stanje konkretnega pravnega razmerja. V tem smislu je v izpodbijani sodbi določbo tretjega odstavka 59. člena EZ razlagalo tudi sodišče prve stopnje.

10Z vprašanjem, ali mora biti podana identiteta med predlogom sporazuma in kasnejšo zahtevo za omejitev lastninske pravice, revidentka posega v vsebinsko ustreznost predhodne faze upravnega postopka (vsebino ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti), ki pa ni predmet presoje Vrhovnega sodišča in kot tako po vsebini zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predmet presoje v obravnavani zadevi je namreč presoja zakonitosti odločbe, s katero je bil uveden postopek omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist. Iz določbe tretjega odstavka 59. člena EZ jasno izhaja, da je formalni pogoj za vložitev predloga za omejitev lastninske pravice predhodno vročena ponudba za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti, kar je bilo v obravnavanem primeru nesporno izpolnjeno. Presoja ustreznosti vsebine ponujene pogodbe oziroma vsebine sporazumevanja, do katere se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo, pa je presoja vsebinske pravilnosti postopka pred izdajo upravnega akta, ki pa ne more biti predmet revizijskega postopka.

11Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami, da izpodbijana odločitev posega v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine in da odločitev o omejitvi lastninske pravice pomeni odvzem te pravice, saj lahko služnostni upravičenec na podlagi izpodbijane odločbe pridobi(va) gradbeno dovoljenje, ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Njene trditve so zgolj pavšalne in z njimi ne izkazuje konkretnih posledic, ki jih ima zanjo izpodbijana odločitev. Vrhovno sodišče ob tem še poudarja, da je omejitev lastninske pravice v javno korist dovoljena tako po Ustavi RS (69. člen Ustave RS) kot tudi po Zakonu o urejanju prostora – ZUreP-1 in EZ, ki natančno določata postopek omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist in upravičenosti do odškodnine oziroma nadomestila, zaradi odprave posledic, ki bi jih lastnik zemljišča utrpel zaradi omejitve lastninske pravice (podobno sklepa VS RS X Ips 359/2010 in X Ips 669/2008).

13Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.