UPRS sodba IV U 262/2010

Tožbi se ugodi. Odločba Mestne občine Koper, Občinski inšpektorat, št.: 426-8/2009 z dne 28. 9. 2009, v zvezi z odločbo Župana Mestne občine Koper, št.: 426-8/2009 z dne 11. 10. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano prvostopno odločbo je pod točko 1 izreka odločeno, da se zavezanki A. d.d. (tožeči stranki v tem sporu) odmeri na podlagi njene pisne prijave oziroma uradne ugotovitve pooblaščene uradne osebe občinskega nadzora občinska taksa. Pod točko 2 izreka so določno navedeni taksni predmeti, s številkami in časovnim obdobjem pod tarifno številko 214, to so drugi svetlobni napisi in oznake ter pod tarifno številko 215, ki zajema druge napise in oznake, prav tako z navedenim obdobjem in dimenzijami ter lego. Pod točko 3 je navedeno, da so sestavni del te odločbe obračuni številka 2978, 2979, 2981 in 2982 ter skupno število točk, ki znaša 12.240 z vrednostjo točke za leto 2005 0,070 EUR, 2006 0,072 EUR, 2007 0,075 EUR in 2008 0,083 EUR. Plačilo občinske takse za leto 2005 tako znaša 856,80 EUR, za leto 2006 881,28 EUR, za leto 2007 918,00 EUR in za leto 2008 966,96 EUR. V obrazložitvi prvostopni upravni organ navaja, da je bil s sklepom številka K 4234-8/2008 v zadevi odmere občinske takse razpisan ogled, ki se ga je dne 17. 12. 2008 udeležila zakonita zastopnica zavezanke, kjer je bilo ugotovljeno, kje posamezni taksni predmet z navedbami parcelnih številk stoji. Navaja, da so obveznosti plačevanja občinske takse, vrsta in višina takse in zavezanci za plačilo taks ter postopek odmere obračuna in plačila takse določene z Odlokom o občinskih taksah v Mestni občini Koper (dalje Odlok). Izrek v 1. točki temelji na 5. in 7. členu Odloka. Izrek v 2. točki pa temelji na posebnem delu Odloka, ki opredeljuje tarifne razrede od tarife št. 1 do 5. Tarifna številka določa letno (dnevno) višino občinske takse, ki je opredeljena s številom točk za posamezni taksni predmet. Izrek v 3. točki temelji na 9. in 11. členu Odloka o občinskih taksah, ki določa vrednost točke, ki velja na dan obračuna in podatkih o velikosti taksnega predmeta in čas trajanja njegove postavitve.

Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopnega upravnega organa in še podrobneje navaja, kateri taksni predmeti sicer stojijo na parcelnih številkah v zasebni lasti, vendar pa njihova sporočilnost sega v zračni prostor javne poti.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja procesno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma povzema izrek izpodbijane odločbe. Odločbo izpodbija zaradi zastaranja odmere občinske takse za 4 letno obdobje za nazaj, navedena tudi ni zakonska podlaga, da bi lahko preverila utemeljenost odmere za to obdobje. Ne razume razlage, da skupno število točk po odločbi znaša 12.240 točk, to je glede na obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008, torej za celotno to obdobje. Nerazumljiva je navedba, da zgolj za posamezno leto znaša občinska taksa 12.240 točk. Za celotno obdobje torej znaša odmerjena taksa v višini 4 x 12.240 točk in ne samo 12.240 točk. Ni mogoče preveriti, kakšno število točk je odmerjeno za posamezni taksni predmet, ker glede tega ni ničesar navedenega. Ni pojasnjeno, kje je osnova za vrednost točke za posamezno leto. V Odloku je v 8. členu navedeno, da se taksa obračuna v začetku trimesečnega obdobja za tekoče obdobje. To pomeni, da se taksa plačuje vnaprej. Ogled je bil opravljen v drugi upravni zadevi in sicer v zadevi, številka K 4234/2004, ki se vodi pred upravnim organom zaradi odmere občinske takse za obdobje v letu 2004 in prilaga vabilo za dne 17. 12. 2008. Ni jasno za katero konkretno obdobje je z izpodbijano odločbo odmerjena občinska taksa glede na nasprotja v sami odločbi pri navedbi obdobij, predvsem pa glede na predložene obračune ter seveda upoštevaje pravno podlago 8. člena Odloka. Obračunavanje takse za nazaj, ko je plačilna obveznost zastarana, je nedopustno. Uporabil se je predpis za leti 2005 in 2006, ko Odlok še ni veljal. Ta Odlok se uporablja šele od 1. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 140/2006). Navedena bi morala biti vrednost točke, ne navaja se tarifnih številk. Pod tarifo 2.1.4. je navedeno 1000 točk, vendar za posamezen kos najmanj 500 točk, v tarifi 2.1.5. pa 800 točk, medtem ko odločba, ki se izpodbija za ti dve tarifi števila točk sploh ne navaja. Ne soglaša z navedbo taksnih predmetov, iz odločbe ni razvidno, katere parcele so v javni in katere v zasebni lasti. V obrazložitvi odločbe so parcelne številke sicer navedene, vendar ne tako, da bi bilo mogoče odmero preveriti. Zakon o financiranju občin (ZFO-1), niti Odlok nista pravilno navedena. V drugi alinei prvega odstavka 9. člena ZFO-1, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 2. člena Odloka je navedeno, da se občinska taksa za oglaševanje na javnih mestih lahko predpiše, če so ti predmeti samo na javnih mestih. Taksni predmeti številka 422, 424, 425, 426, 429, 430 in 431 so pritrjeni na zasebnih objektih. Za te objekte se taksa ne sme zaračunavati. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja lastništvo posameznih parcel in ali so parcele in objekti v javni ali zasebni lasti. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, številka U-I-94/03 (Uradni list 7/2005), v kateri je odločeno, da izpodbijani Odlok presega pogoje, ki jih Zakon o komunalnih taksah postavlja za predpisovanje komunalnih taks, ker takso predpisuje za reklamne napise, objave in oglase za lastne potrebe ter hkrati ne omejuje prostora le na javne površine, temveč izhaja iz njihove sporočilnosti. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se ji priznajo stroški postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je ZFO-1, ki v poglavju pod „Viri financiranja občine“ določa v členu 9 v drugi alinei prvega odstavka, da občina lahko predpiše občinsko takso med drugim tudi za oglaševanje na javnih mestih. Mestna občina Koper (MO Koper) je sprejela zgoraj navedeni Odlok, ki v prvem odstavku 2. člena v 2. točki določa, da se v MO Koper plačuje občinska taksa za oglaševanje na javnih mestih enako kot ZFO-1, posebni del Odloka pa določa tarife komunalnih taks. 6. člen Odloka določa, da občinski svet za obračun občinskih taks določa vrednost točke v sklepom, v 9. členu je določeno, da se kot osnova za obračun takse upošteva vrednost točke, ki velja na dan obračuna in podatki o velikosti taksnega predmeta in čas trajanja, določeni v 6. členu Odloka. 8. člen Odloka v prvem odstavku določa, da se taksa obračuna v začetku trimesečnega obdobja za tekoče obdobje in se plačuje vnaprej oziroma tako kot je določeno v dovoljenju (drugi odstavek 10. člena Odloka).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila občinska taksa odmerjena za triletno obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008. Gre za odmerno odločbo plačila občinske takse za 4 leta nazaj, kar ni v skladu z zgoraj navedenima določbama 8. in 10. člena Odloka, kjer je določeno plačilo občinske takse vnaprej za prvo tromesečje tekočega leta oziroma tako kot je določeno v dovoljenju. Utemeljen je tako tožbeni ugovor, da je bil Odlok uporabljen za nazaj, čeprav je začel veljati šele 1. 1. 2007 in da je neutemeljeno zaračunavanje občinske takse zaradi poteka morebitnega zastaranja. Utemeljen je nadalje tožbeni ugovor, da je nasprotje med navedbami v odločbi, da naj bi skupno število točk po odločbi znašalo 12.240 točk in to glede na obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008, torej za celotno obdobje, ki ga zajema odmerna odločba in nadaljnjimi navedbami, da zgolj za posamezno leto znaša občinska taksa 12.240 točk, kar torej pomeni, da je za celotno obdobje odmerjena taksa v višini štirikratnika 12.240 točk in ne zgolj 12.240 točk. Prav tako je utemeljen tožbeni ugovor, da se ne more preveriti koliko točk oziroma kakšno število točk je odmerjeno za posamezni taksni predmet, ker odločba glede tega nima razlogov. Iz razlogov odločbe ni mogoče ugotoviti dejanske plačilne obveznosti za posamezni taksni predmet in tudi ni mogoče preveriti pravilnosti, niti skupnega števila točk po odločbi, ker ni določno razvidno, kako je prišlo do skupnega števila 12.240 točk. Iz izpodbijane odločbe ni neposredno razvidno kolikšna je vrednost točke, in katera je pravna podlaga oziroma sklep pristojnega organa za določitev vrednosti taksne točke, glede na to, da tudi priloženi obračuni, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, v 3. točki izreka, teh okoliščin ne pojasnjujejo. V tarifi številka 2 Odloka je pod tarifo, številka 2.1.4. navedeno 1.000 točk, vendar za posamezni kos najmanj 500 točk, v tarifi 2.1.5. pa 800 točk, medtem ko odločba ti dve tarifi oziroma za posamezni taksni predmet števila točk sploh ne navaja. Utemeljen je tako tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje vseh navedenih elementov in temelji na nepopolno ugotovljenih dejstvih. Prav tako ni iz izpodbijane odločbe razvidno, katere parcelne številke so v javni in katere v zasebni lasti, ker ti podatki v izreku sploh niso navedeni, temveč so navedene zgolj ulice. Pritožbena odločba sicer navaja parcelne številke, z navedbo, da gre sicer za zasebno last parcele, da pa njegova sporočilnost sega v zračni prostor javne poti. Določba ZFO-1 v 9. členu določa, da je vir financiranja občine tudi oglaševanje na javnih mestih, in se ta določba razlaga tako, da se lahko taksni predmeti postavljajo zgolj na javnih mestih, ne more pa se razlagati s tem, da je mogoča postavitev takšnega predmeta na zasebni lastnini, ki pa ima sporočilnost usmerjeno v javni prostor (odločba Ustavnega sodišča RS, številka U-94/03). Utemeljen je tožbeni ugovor, da ni bil opravljen ogled kraja postavitve taksnih predmetov, kot to navajata oba upravna organa v razlogih odločb, glede na to, da iz spisovnih listin izhaja, da je bil ogled opravljen v zadevi, številka K 4234/2004 dne 17. 12. 2008, kar pa ni ista številka zadeve kot obravnavana. Iz zapisnika ogleda z dne 17. 12. 2008 namreč izhajajo številke povsem drugih taksnih predmetov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Tožena stranka sicer v pritožbeni odločbi navaja, da je šlo za spremembo operativnih številk na področju komunalnih taks, tako da se zadeva pod št. K 4234-8/2008 nadaljuje s št. 426-8/2009, kar naj bi bilo razvidno iz upravnih listin pritožbenega, vendar pa takšno dejansko stanje (navedba taksnih predmetov, ki se obravnavajo v tem sporu) oziroma sprememba opravilnih številk iz teh listin ni razvidna.

V preambuli izpodbijane odločbe je navedeno, da je odločba izdana po določbi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Glede na to, mora odločba vsebovati vse sestavine po določbi 210. člena ZUP (uvod, izrek oziroma dispozitiv ter obrazložitev). Ker pa se v obravnavanem primeru izrek odločbe ne da preizkusiti glede na pomanjkljive razloge v sodbi, gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je vplivala na pravilnost odločitve.

V ponovnem postopku bo moral prvostopni upravni organ izdati odločbo, ki bo v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obvezno sestavino odločbe, določno opredeliti površino, na kateri so postavljeni taksni predmeti, navesti vrednost točke in pravno podlago, ugotoviti, katere taksne obveznosti so morebiti zastarane in v skladu z Odlokom razložiti vse postavke, ki sestavljajo vrednost predmeta po točkah.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

K točki 2 izreka:

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.