UPRS sodba I U 1698/2010

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z odločbo št. 2/10-95 z dne 18. 3. 2010 po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 912/2009 z dne 20. 1. 2010 ponovno zavrnila tožničin predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj svetnice. V sodbi je Upravno sodišče RS zaključilo, da obrazložitev odločbe ni ustrezna, ker ni navedeno, zakaj je postopala po 34. členu Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) in ni naveden pomen ocene sodniške službe po 32. členu ZSS.

2Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni vezana na oceno sodniške službe, ki jo izdela personalni svet. Izhajajoč iz ustavno-pravnega položaja sodnega sveta, je sodni svet organ, ki naj tudi pri napredovanjih sodnikov zagotovi neodvisnost sodstva. Sodni svet ni kadrovska komisija, ampak organ, ki ima pri volitvah, razrešitvah in odločanju o napredovanju sodnikov odločilno funkcijo. To izhaja iz Ustave RS, tak pa je bil tudi namen zakonodajalca. Pri razlaganju določil zakona je potrebno upoštevati tudi njegovo teleološko razlago in ugotavljati namen zakonodajalca, ki nikakor ne more biti v tem, da sodni svet pri svojem odločanju ne presoja posameznih kriterijev za napredovanje sodnika, ampak je vezan na oceno sodniške službe, ki jo izdela personalni svet. Pri oceni sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, gre za oblikovanje strokovnega mnenja s strani strokovnega sveta in ne za odločanje o neki pravici. Tudi sicer zoper oceno personalnega sveta ni samostojnega sodnega varstva, kar pomeni, da mora sodni svet preveriti zakonitost postopka sprejemanja in vsebinske razloge za oceno sodniške službe. Sodni svet stoji na stališču, da je zakonodajalec ravno njemu namenil vlogo pri usmerjanju dela sodnikov, kar izhaja tudi iz 28. člena Zakona o sodiščih. Kriterije pri odločanju o napredovanju mora upoštevati tudi sodni svet, pa čeprav jih je že predhodno personalni svet pri izdelavi ocene. S tem se vloga personalnega sveta ne zmanjšuje, saj je on tisti, ki primarno izdela oceno, vendar pa kriteriji poleg subjektivnih vsebujejo tudi objektivna merila, kot so statistični podatki o obsegu opravljenega dela, primerjava le-teh s povprečjem oddelka kot tudi uspešnost sodnika na pritožbeni stopnji, kar lahko preveri tudi sodni svet. Iz ocene sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 44-1/07-442 z dne 12. 9. 2008 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, sodni svet pa kljub takšni oceni v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ter 28. členom ZSS ocenjuje, da navedbe v oceni ne omogočajo hitrejšega napredovanja tožnice. Za takšno napredovanje se od sodnika oziroma sodnice skladno z drugim odstavkom 32. člena ZSS pričakuje izpolnjevanje vseh kriterijev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 29. člena ZSS in hkratno izkazovanje nadpovprečnega strokovnega znanja, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Tožena stranka sprejema ugotovitev personalnega sveta, da je tožničino strokovno znanje nadpovprečno, da ima nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešno opravlja dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, ni pa mogoče spregledati, da je v letu 2005 izdelala 50 odločb v roku nad 3 mesece, v letu 2006 je navedeni rok prekoračila pri izdelavi 39 odločb, v letu 2007 pri izdelavi 2 odločb. Dosledno spoštovanje instrukcijskih rokov za pisno izdelavo sodnih odločb je temeljni kriterij, ki ga mora izpolnjevati sleherni sodnik, kljub morebitni slabši kadrovski zasedbi na oddelku, in ga ni mogoče relativizirati v smislu deleža teh odločb v številu vseh odločb. Pri tem tožena stranka pripominja, da pri ocenjevanju pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe upošteva daljši trimesečni rok, medtem ko je instrukcijski rok za izdelavo pisne sodne odločbe po procesnih predpisih načeloma 30 dni. Dosledno spoštovanje instrukcijskih rokov za pisno izdelavo sodnih odločb je temeljni kriterij, ki ga mora izpolnjevati sleherni sodnik, kljub morebitni slabši kadrovski zasedbi.

3Tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila.

4Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ZSS toženi stranki ne daje pravne podlage, da ponovno ocenjuje in razčlenjuje posamezne kriterije, ki jih je že ocenil personalni svet in nima podlage, da posega v oceno personalnega sveta. Sodni svet sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 533/2001 z dne 14. 2. 2002 nepravilno razlaga v njeno škodo, ker v tej sodbi ni odločeno o identični zadevi. Dalje navaja, da ne obstaja nobena sodba Upravnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, ki bi odločila, da tožena stranka ni vezana na pravnomočno oceno sodniške službe. Ocena sodniške službe personalnega sveta je postala pravnomočna in v pravnomočno oceno sodniške službe ni mogoče posegati, zato je tožena stranka nepravilno ponovno sama ocenjevala in sprejela oceno sodniške službe. Prav tako tožnica meni, da tožena stranka ni ustrezno obrazložila, zakaj ni postopala po 34. členu ZSS in ni navedla pomena ocene sodniške službe po 32. členu. Ne strinja se z oceno tožene stranke, da sodb ni izdelovala pravočasno. Prav tako ji tožena stranka ni omogočila sodelovanja v postopku, ker je o njeni pritožbi odločila brez njene prisotnosti. Glede na navedeno predlaga, da se obe odločbi odpravita in se tožnico imenuje na položaj svétnice okrajnega sodišča, podrejeno pa, da se zadeva vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri stališčih, ki jih je obrazložila v svoji prvostopenjski in drugostopenjski odločbi. Navaja, da je podrobno pojasnila, kako je bil upoštevan 34. člena ZSS, opisan pa je bil tudi pomen ocene sodniške službe, nato pa je sodni svet na podlagi ugotovljenih podatkov in ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti samostojno odločal o tožničinem napredovanju. Neutemeljeno je tudi tožničino zatrjevanje, da ji je bila kršena pravica do obrambe, saj ZSS ne predpisuje obvezne prisotnosti prizadetih udeležencev na sejah sodnega sveta, prav tako pa ni opredelila, na kakšen način naj bi njena odsotnost vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani je za tožnico izdelal oceno sodniške službe dne 12. 9. 2008 pod št. Su 44-1/07-442, s katero je ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Dne 28. 10. 2008 je tožnica na sodni svet naslovila predlog za hitrejše napredovanje na položaj svetnice in uvrstitev v plačni razred. Zakon o sodniški službi v tretjem odstavku 24. člena določa, da o napredovanju v plačnih razredih odloča sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča po izvedenem postopku ugotavljanja strokovnosti in uspešnosti sodnika. Sodni svet se mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ta zakon za ugotovitev, ali sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje (prvi odstavek 28. člena ZSS). Ti kriteriji obvezujejo tudi personalne svete (drugi odstavek 28. člena ZSS).

8Z oceno sodniške službe po 4. točki prvega odstavka 32. člena ZSS lahko personalni svet ugotovi, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, takšna ocena pa se izda, če personalni svet ugotovi, da sodnik izpolnjuje vse kriterije iz prvega odstavka 29. člena ZSS, izkazuje pa nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj (drugi odstavek 32. člena ZSS). Če iz ocene izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, sodnik po prvi alinei prvega odstavka 34. člena ZSS napreduje v plačni razred, ki je po vrsti naslednji višji od plačnega razreda, na katerega bi napredoval po 26. členu tega zakona, torej z rednim napredovanjem.

9Sodišče se strinja s stališčem sodnega sveta, da v postopku odločanja o napredovanju sodni svet ni vezan na predlog personalnega sveta, saj mora po prvem odstavku 28. člena ZSS sodni svet pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih ZSS določa za ugotovitev, ali sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 533/2001 in se ni mogoče strinjati s tožnico, da navedena odločitev ni uporabljiva v obravnavani zadevi, ker gre za povsem različno dejansko stanje. V primeru kot je tožničin je Upravno sodišče RS sprejelo enako odločitev, in sicer v zadevi II U 109/2009 dne 13. 1. 2010, ki jo je Vrhovno sodišče RS potrdilo v sklepu X Ips 125/2010 dne 14. 4. 2010. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da se sodni svet mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije. Bistvo odločitve je, da je pravica in dolžnost sodnega sveta, kar mu nalaga 28. člen ZSS, da se ravna po kriterijih, ki jih določa ta zakon glede izpolnjevanja pogojev za napredovanje. Gotovo pri tem predstavlja izhodišče ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet na podlagi 32. člena ZSS, vendar pa to ne pomeni, da sodni svet oceno sodniške službe, ki jo izdela personalni svet samo povzame, ne da bi sam preveril ali so pogoji za hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije podani.

10Tako je ravnal sodni svet tudi v obravnavanem primeru in pri tem ugotovil, da pogoji za hitrejše napredovanje tožnice niso izpolnjeni. Sodišče ocenjuje, da je imel sodni svet v zbranih podatkih dovolj podlage za odločitev, da tožnica teh pogojev ne izpolnjuje, takšno odločitev pa je tudi izčrpno obrazložil in zanjo navedel sprejemljive in razumne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11Pri tem pa sodišče še dodaja, da mora sodnik, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje po 4. točki prvega odstavka 32. člena ZSS, izkazovati nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Iz ocene sodniške službe, ki jo je 12. 9. 2008 izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani pa izhaja, da je tožničino strokovno znanje nadpovprečno, odlikuje jo visoka strokovnost pri delu, poznavanje pravil postopka in uporabe materialnih predpisov. Tudi njene delovne sposobnosti so na ravni nadpovprečnosti. Personalni svet nadalje ugotavlja, da je tožnica v ocenjevalnem obdobju veliko število odločb izdelala v roku, daljšem od treh mesecev, kar pa opravičuje s kadrovsko situacijo na oddelku in nadpovprečnim pripadom novih zadev. Ker je dosledno spoštovanje instrukcijskih rokov za pisno izdelavo sodnih odločb temeljni kriterij, ki ga mora izpolnjevati sleherni sodnik, kljub morebitni slabši kadrovski zasedbi na oddelku, tudi po presoji sodišča ni bilo podlage za končni zaključek, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje po 4. točki prvega odstavka 32. člena ZSS, saj morajo biti za takšen zaključek vse tri postavke, navedene v drugem odstavku 32. člena ZSS kumulativno ocenjene kot nadpovprečne.

12V ponovljenem postopku je tožena stranka dopolnila svojo obrazložitev in navedla razloge, zaradi katerih se ni ravnala po prvi alinei tretjega odstavka 34. člena ZSS, navedla pa je tudi razloge, iz katerih je njena ocena glede tega ali tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje drugačna od ocene personalnega sveta. Sodišče ocenjuje, da je s tem pomanjkljivosti svoje prve odločitve v zadevi z dne 13. 11. 2008, ki v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 912/2009, odpravila.

13Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.