VSL sodba in sklep II Cp 2785/2011

I. Pritožba tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe se zavrne in se ta v zavrnilnem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ter glede stroškov postopka (točka 3 izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

1Tožnika v tej pravdni zadevi zahtevata plačilo več zneskov. Sodišče prve stopnje je njunemu zahtevku delno ugodilo in sicer tako, da je toženec dolžan prvotožniku plačati 17.152,62 EUR z obrestmi, drugotožniku pa 3.342,00 EUR z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Proti sodbi vlagata pritožbo prvotožnik in toženec.

Pritožba prvotožnika:

3Pritožba uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku prvotožnika v celoti ugodeno. Pritožnik navaja, da je v kazenskem postopku pravilno vložil oziroma uveljavljal premoženjskopravni zahtevek. Pravočasno je vložil tudi tožbo v tej zadevi. Mnenja je, da je za odločanje o celotnem zahtevku v tej zadevi to edino pomembno. Zato je po svojem mnenju upravičen do celotnega zneska.

Pritožba tožene stranke:

4Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in v celoti zavrže ali pa zavrne tožbene zahtevke oziroma tožbo. Podrejeno pa predlaga sodišču, naj razpiše pritožbeno obravnavo.

5Pritožnik vztraja pri ugovoru zastaranja. Pri tem opozarja na določbo 367. člena OZ (Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ta določa, da mora tožnik uveljavljati zahtevek v pravdi, če je nanjo napoten v kazenskem postopku, v treh mesecih od pravnomočnosti kazenske sodbe. Tega tožnik po mnenju pritožbe ni storil oziroma je ta rok zamudil. Dalje pritožba meni, da je ugotavljanje dejanskega stanja goljufije nedopustno in v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti. Vpogled v kazenski spis je brezpredmeten - brez dokazne vrednosti. Pritožba napada tudi ugotovljeno dejansko stanje. Predvsem pa pritožba opozarja, da tožba ne vsebuje podrobnejših dejstev glede posameznih ravnanj, okoliščin teh ravnanj, zneskov, oseb, datumov, krajev dejanj in podobno. Nedopustno je, da tožnika trditveno podlago nadomeščata z dokazi (vpogledom v predmetni kazenski spis). Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

6Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam. Tožnika sta podala odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke.

O pritožbi prvotožnika:

7Pritožnik sodišču očita napačno uporabo pravil o zastaranju, napada pa celoten zavrnilni del. Pritožbeno sodišče mu mora ob tem pojasniti, da pretežni del zavrnilnega dela sodbe sploh ne temelji na pravilih o zastaranju. Zaradi zastaranja je bil zavrnjen le zahtevek za vračilo dveh anuitet po posojilni pogodbi (dvakrat po 22.162,00 SIT, kar znaša skupaj 184,96 EUR). Sodišče je ta del zahtevka pravilno zavrnilo. Pravilno je pojasnilo, da tožnik premoženjskopravnega zahtevka glede vračila teh dveh anuitet ni vložil v okviru zastaralnega roka. Pritožbena trditev nasprotuje pravilni in kronološko obrazloženi ugotovitvi sodišča prve stopnje na 6. in 7. strani sodbe.

8Pretežni del zavrnjenega zahtevka pa je utemeljen z drugimi razlogi. Ti so podani v drugem odstavku na 5. strani sodbe. Bistvo razlogov je v ugotovitvi, da tožnik izročitve tam navedenih zneskov ni dokazal. Pritožba teh razlogov dejanske narave vsebinsko sploh ne napada. Pritožbeno sodišče tako lahko le ugotovi, da razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, v delu, ki se nanaša na obsodilni del sodbe, niso podani. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo prvotožnika zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji)).

O pritožbi tožene stranke:

Glede ugovora zastaranja:

Oškodovanci so bili napoteni na pravdo s sklepom, ki je povzet v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. II K 278/2007 z dne 17. 04. 2008. Sklep je bil razglašen na glavni obravnavi tega dne, kjer pa pooblaščenka oškodovancev ni bila prisotna (glej list. št. 362 navedenega kazenskega spisa). O napotitvi na pravdo (pa tudi o zavrnilni sodbi kazenskega sodišča) so bili oškodovanci obveščeni šele s prejemom te sodbe. To pa je bilo 06. 05. 2008 (glej povratnico, pripeto k red. št. 156 kazenskega spisa).

9Pritožba sicer utemeljeno opozarja na to, da pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku ni povzročila ponovnega teka zastaranja. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj odločbo VS RS, II Ips 584/95) je namreč v takšnem primeru podan položaj iz 367. člena OZ. Zastaranje je bilo z uveljavitvijo adhezijskega zahtevka sicer pretrgano (365. člen OZ), vendar pa mora v skladu z dopolnilno določbo 367. člena OZ upnik v treh mesecih po pravnomočni kazenski odločbi, s katero je bil napoten na pravdo (slednje je pogoj za uporabo določbe 367. člena OZ) vložiti tožbo. Začetek trimesečnega roka pa ne more začeti teči, preden ni oškodovanec oziroma upnik o napotitvi na pravdo obveščen. Če bi bilo drugače, potem bi namreč rok za vložitev tožbe lahko potekel, še preden bi upnik sploh izvedel za usodo kazenskega postopka ter za to, da je napoten na pravdo. Trajanje roka tudi ne more biti odvisno od tega, kdaj sodišče strankam vroči pisni odpravek odločbe. Poleg tega pa je treba pravila o zastaranju razlagati zožujoče.

10Upnika (oziroma tožnika v tej zadevi), sta bila o napotitvi na pravdo obveščena z vročitvijo kazenske odločbe in sicer 06. 05. 2008. Tožbo pa sta vložila priporočeno po pošti 18. 07. 2008. Vložila sta jo torej v okviru trimesečnega roka. Ugovor zastaranja terjatve prvotožnika zato ni utemeljen.

11Pravilnosti zavrnitve ugovora zastaranja terjatve drugotožnika pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. V izpodbijani sodbi namreč manjka ugotovitev o tem, ali in kdaj je drugotožnik postavil premoženjski zahtevek v kazenskem postopku. Od tega dejstva je odvisno, ali je s tem dejanjem pravočasno pretrgal zastaranje po 365. členu OZ ali ne. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo v prvem odstavku 2. točke izreka (torej glede drugotožnika) razveljaviti. Razlogi za razveljavitev pa so utemeljeni tudi na obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka, o kateri bo govor v nadaljevanju.

O kršitvi načela kontradiktornosti:

12Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče nedopustno sodilo na podlagi trditvene podlage, ki se je v pretežnem delu sklicevala na podatke kazenskega spisa. Tako v tožbi, v pripravljalni vlogi z dne 06. 01. 2009 in nazadnje na glavni obravnavi 17. 12. 2010 je namreč tožeča stranka navedla izrazito okvirno dejansko podlago tožbe in nikakor ne takšne, kot je bila kasneje zajeta v dejansko podlago sodbe. Pri tem se je tožeča stranka vselej sklicevala na podatke kazenskega spisa. Očitno je menila, da je iz kazenskega spisa mogoča konkretizacija okvirnih trditev v tožbi in nadaljnjih vlogah. V dejanskem smislu je bila takšna konkretizacija sicer res mogoča (dokaz za to je navsezadnje sama izpodbijana sodba), vendar pa je bila s takšnim pristopom tožencu odvzeta pravica do kontradiktornega sojenja.

13Procesna pravila o sklenjeni trditveno dokazni ponudbi (7. in 212. člen ZPP) imajo v razpravni zasnovi pravdnega postopka svoj namen. Ta je v tem, da se ve, kaj je predmet obravnave ter da se ob takšnem vedenju tožena stranka lahko opredeljeno brani pred trditveno podlago. Tožbena trditvena podlaga, ki se, namesto tega da bi vsebovala dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, sklicuje na celoten kazenski spis, takšnemu standardu ne ustreza. V takšnem procesnem položaju mora toženec namreč ugibati, katera dejstva so predmet obravnave in pred katerimi dejstvi se torej mora sploh braniti. V takšnem položaju tudi ni jasno, kaj je predmet dokaznega postopka. Zaradi trditvene podlage, ki se pretežno sklicuje na nedoločene in odprte podatke kazenskega spisa, namreč tudi dokazni predlogi niso ustrezno substancirani. Evidentno je, da je z razlago pravila o razpravnem načelu (7. člen ZPP), ki bi dopuščala, da tožeča stranka trditveno podlago nadomesti s sklicevanjem na podatke kazenskega spisa, tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Takšen položaj v obravnavani zadevi je pritožbenemu sodišču narekoval razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu. Pooblastilo za odločitev je vsebovana v prvem odstavku 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče samo teh kršitev ne more odpraviti, ne da bi strankam odvzelo pravico do dvostopenjskega sojenja.

14V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega pravdnega vodstva (najbolje v pisni obliki) tožeči stranki pojasniti, da sklicevanje na podatke kazenskega spisa ne more nadomestiti trditvene podlage ter ji naložiti, naj navede konkretna dejstva, na katerih utemeljuje tožbeni zahtevek po posameznih terjatvah. Materialno pravdno vodstvo mora biti konkretizirano. Šele na ta način bodo vzpostavljeni pogoji za kontradiktorno obravnavo. Enako velja glede zahteve po substanciranih dokaznih predlogih.

15Specifika obravnavanega procesnega položaja je takšna, da je sodnica prve stopnje sama nadomeščala trditveno podlago s študijem kazenskega spisa ter jo nato po dokaznem postopku sprejela v dejansko podlago sodbe. Zelo verjetno je, da bo tožeča stranka po opravljenem materialnem pravdnem vodstvu trditveno podlago tožbe zasnovala prav na tej podlagi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz 356. člena ZPP ter odredilo, da se ponovljeni postopek opravi pred drugim sodnikom.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).