VSRS Sodba I Ips 3360/2010-44

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 1. 2010 obsojeno E. P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lažnega stečaja po prvem odstavku 232. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da oškodovanki v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 9.742,62 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 12. 2010 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 23. 3. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, zmotne uporabe kazenskega materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi trdi, da opis obsojenki očitanega kaznivega dejanja ne izpolnjuje elementov kaznivega dejanja lažnega stečaja po prvem odstavku 232. člena KZ, da sodišči nista pojasnili, na kakšen način je obsojenka pri dolžniku poslabšala premoženjsko stanje, niti katero tržišče naj bi družba L. d. o. o., prevzela, da se obsojenka ni mogla zavedati, da terjatev ne bo poplačana, ker je bilo podjetje do 31. 12. 2004 finančno zdravo, da je obsojenka zgolj prevzela nekatere dobavitelje in družbi praktično ni povzročila škode, da je družba L. d. o. o., prodala del zalog dolžnika ter ves denar nakazala dolžniku, da je obsojenka ves čas delala v korist dolžnika, da je popolnoma nejasno, kakšna naj bi bila vzročna zveza med obsojenkinim ravnanjem in nastankom stečaja ter, da sta sodišči neutemeljeno in brez obrazložitve priznali zahtevek oškodovanke za plačilo premoženjskopravnega zahtevka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloži izvršitev kazni.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 21. 4. 2011, predlagal zavrnitev zahteve, ker po vsebini izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje, sodišči pa sta v razlogih izpodbijanih sodb navedli vse razloge o odločilnih dejstvih. Obsojenka je bila z odgovorom vrhovnega državnega tožilca seznanjena dne 22. 4. 2010, njen zagovornik pa dne 21. 4. 2010.

B-1.

4Glede na vsebino zahteve obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5Vložnik zahteve trdi, da opis kaznivega dejanja v krivdoreku in obrazložitvi sodbe ne izpolnjuje elementov kaznivega dejanja lažnega stečaja po prvem odstavku 232. člena KZ, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vložnik očitek utemeljuje s tem, da iz izreka sodbe ne izhaja direktni naklep obsojenke, iz razlogov sodbe pa ne, kdaj je imela naklep za storitev kaznivega dejanja in kdaj je poslabšala premoženjsko stanje dolžnika.

6Izrek izpodbijane pravnomočne sodbe obsojenki očita, da je kot direktorica družbe T. d. o. o., dne 26. 6. 2003 ustanovila družbo L. d. o. o., kateri je brezplačno prepustila celotno poslovanje svoje prejšnje družbe, zaradi česar je družba T. d. o. o., prenehala s poslovanjem, obsojenkino ravnanje pa je imelo za posledico, da je bil dne 17. 10. 2005 nad družbo T. d. o. o., uveden stečajni postopek, vse z namenom, da se izogne plačilu obveznosti do M. K. v znesku 9.742,62 EUR.

7Kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 232. člena KZ stori, kdor z namenom, da obveznosti ne bi bile plačane, navidezno ali dejansko poslabša svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika in s tem povzroči stečaj, tako da premoženje ali njegov del, ki sodi v stečajno maso, navidezno proda, brezplačno odstopi, odtuji za izredno nizko ceno ali uniči.

8V obravnavani zadevi iz kazenskopravnega očitka obsojenki, vsebovanega v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja lažnega stečaja po prvem odstavku 232. člena KZ. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je izrecno navedeno, da je bilo vse obsojenkino ravnanje storjeno z namenom (torej z direktnim naklepom), da se izogne plačilu obveznosti do M. K. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja tudi časovno obdobje obsojenkinega ravnanja, in sicer med 26. 6. 2003, ko je ustanovila družbo L. d. o. o., in 17. 10. 2005, ko je bil nad družbo T. d. o. o., uveden stečajni postopek, ki je imel za posledico uresničitev njenega namena, da obveznost do upnice ne bo plačana. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe (drugi odstavek na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje) je sodišče navedlo, da je obsojenka kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom, na kar kaže dejstvo, da družba ni bila primerna za stečaj, da bi bila sposobna poravnati terjatve do vseh upnikov, na obsojenkino hotenje storiti kaznivo dejanje pa kaže tudi njeno obvestilo družbi I. d. o. o., da je šlo zgolj za preimenovanje družb, kar je bilo v dokaznem postopku ovrženo. Vložnik z navedbami, da se obsojenka ni mogla zavedati, da terjatev do upnice ne bo mogla biti poplačana, ker da je bilo podjetje do 31. 12. 2004 finančno zdravo, da je obsojenka zgolj prevzela nekatere dobavitelje in družbi ni povzročila škode, da je denar od prodaje dela zalog nakazala dolžniku, da je nejasna vzročna zveza med obsojenkinim ravnanjem in nastankom stečaja ter, da je obsojenka ves čas delala v korist dolžnika, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9Obsojenkin zagovornik na več mestih v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da sodišči nista pojasnili, na kakšen način je obsojenka pri dolžniku poslabšala premoženjsko stanje oziroma neodplačno prenesla del premoženja, in katero tržišče naj bi družba L. d. o. o., prevzela, nakazuje na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenkin zagovornik teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, zato Vrhovno sodišče takšnih nesubstanciranih trditev s tem izrednim pravnim sredstvom ni moglo preizkusiti.

10Neutemeljena je trditev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da sta sodišči brez obrazložitve priznali zahtevek oškodovanke za plačilo premoženjskopravnega zahtevka, da je bilo priznanje premoženjskopravnega zahtevka po temelju neutemeljeno, ter da sodišče ni ugotovilo pravega zneska terjatve, ker da se ne bi smelo sklicevati na sodbo delovnega sodišča in na prijavo terjatve v stečaju.

11Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 6. strani sodbe navedlo razloge, na podlagi katerih je obsojenki poleg pogojne obsodbe naložilo tudi poseben pogoj, to je plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Pritožbene navedbe, vezane na premoženjskopravni zahtevek oškodovanke, je presodilo že višje sodišče ter utemeljeno navedlo (drugi odstavek na 3., zadnji odstavek na 5. ter prvi odstavek na 6. strani sodbe), da je ta tako po temelju, kot višini oškodovanki pravilno prisojen. Pravno podlago zanj predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oškodovanka pa je kot premoženjskopravni zahtevek priglasila le tisti del terjatve, ki je ostal še neplačan. Vložnik z navedbami, da obsojenka v postopku pred delovnim sodiščem in v stečajnem postopku ni sodelovala, da njeno ravnanje ni bilo nedopustno ter s ponujanjem izračuna višine premoženjskopravnega zahtevka ter nanj vezanih obresti, ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

12Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojenki odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.