VSRS Sodba VIII Ips 317/2010

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 251,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 4065905 z dne 5. 2. 2008 in št. 14 4065905 z dne 15. 10. 2007. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnik v času, ko je opravljal samostojno dejavnost kot zasebni športni delavec, ni ustvaril dohodka, ki bi dosegal vsaj minimalno plačo in se pri tem sklicevalo na 8., 15. in 18. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji).

2Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik ni opravljal nepridobitne dejavnosti oziroma dejavnosti, za katero bi prejemal le nadomestilo, pač pa dejavnost, enako pridobitni dejavnosti samostojnih podjetnikov in drugih zasebnikov. Ugotovilo je tudi, da za izvzem iz zavarovanja po 18. členu ZPIZ-1 niso bili izpolnjeni pogoji.

3Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje toženi stranki dopustilo v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze, čeprav ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej (konkretno gre za sklicevanje na Zakon o športu (ZSpo, Ur. l. RS, št. 22/98 in naslednji) in na odločbo sodišča druge stopnje opr. št. Psp 842/2007, ki ni objavljena). Meni, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje glede njegovega namena ob vpisu v razvid samostojnih športnih delavcev. Svojih storitev na trgu ni ponujal in jih ni prodajal. Po Zakonu o športu lahko fizične osebe opravljajo dejavnost v športu tudi nepridobitno. Davčna uprava je po tem, ko jo je seznanil, da je upokojen, od njega zahtevala plačilo le pavšalnih prispevkov in ne prispevkov, kakršni so določeni za osebe, ki se ukvarjajo s samostojno pridobitno dejavnostjo. Določba 18. člena ZPIZ-1 ne velja le za primere vnaprejšnjega uveljavljanja izvzema iz zavarovanja, ker bi taka razlaga pomenila neenako obravnavo zavarovancev, saj bi jo bilo mogoče uporabiti le za tiste zavarovance, ki trajno poslujejo, za tiste, ki ne (tožnik je posloval samo v zimskih mesecih) pa ne. Sodišče druge stopnje se ne bi smelo sklicevati na določbe Zakona o športu, ker se je tožena stranka sklicevala le na ZPIZ-1 in Zakon o matični evidenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in naslednji). Dejstvo, da je neka oseba vpisana v razvid zasebnih športnih delavcev še ne pomeni, da ta oseba tudi dejansko opravlja samostojno poklicno dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic. Iz izpodbijanih odločb ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka sploh ugotavljala tožnikov status oziroma je razvidno, da se dejanski status ni ugotavljal. Izpodbijana odločba temelji na golem dejstvu vpisa v register zasebnih športnih delavcev. Tudi sicer tožena stranka neenako obravnava zavarovance, pri čemer revizija opozarja na odločitev sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. Ps 831/2008, kjer je bila sprejeta v identični zadevi enaka odločitev, tožena stranka pa se na sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila. Revizija predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v odločanje drugemu senatu, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena, ker naj bi bilo toženi stranki dopuščeno navajanje novih dejstev in dokazov, čeprav ni dokazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje ni odločalo na podlagi nobenih dejstev, še manj pa dokazov, ki bi bili v nasprotju s 337. členom ZPP navedeni ali predloženi šele v pritožbi. Revizijske navedbe glede upoštevanja določb Zakona o športu in sklicevanja na lastno pravnomočno odločbo, ki naj bi te novote predstavljala, kaže na nerazumevanje pomena določbe 337. člena ZPP oziroma celo pomena pojmov „dejstva“ in „dokazi“, zato nanje revizijsko sodišče niti ne odgovarja.

7Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava.

8Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, torej na podlagi 5. točke 358. člena ZPP. Po tej določbi sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

9Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil tožnik upokojen od 14. 10. 1998 dalje in da je bil v obdobjih od 1. 12. 2004 do 31. 3. 2005, od 1. 12. 2005 do 31. 3. 2006 ter od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2007 vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev. Za čas vpisa v razvid zasebnih športnih delavcev prijava v zavarovanje po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 ni bila vložena, zato je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZMEPIZ po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja zavarovalnega razmerja in izdala izpodbijani določbi, s katerima je odločila, da ima tožnik v navedenih obdobjih lastnost zavarovanca.

10V 8. členu ZPIZ-1 so kot samozaposlene opredeljene osebe, ki kot svoj edini in glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost iz 15. člena tega zakona in z njo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Glede na to, da ZPIZ-1 v 15. členu kot samozaposlene obravnava dve kategoriji zavarovancev: tiste, ki opravljajo kot edini in glavni poklic določeno samostojno dejavnost (prvi odstavek) in tiste, ki so družbeniki in hkrati poslovodne osebe (drugi odstavek), se opredelitev iz 8. člena ZPIZ-1 tako, kot je zapisana, kljub nedoslednosti, ko se sklicuje na „15. člen“ lahko nanaša le na osebe iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 obvezno zavarujejo tiste osebe, ki opravljajo eno od v tej določbi navedenih samostojnih dejavnosti, ki glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZPIZ-1 niso v delovnem razmerju, ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali niso na šolanju ter ki glede na opredelitev iz 8. člena ZPIZ-1 ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Tožnik, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, z dejavnostjo, ki jo je opravljal, ni dosegel oziroma ustvaril predpisanega minimalnega dohodka (dejavnost je opravljal le v zimskih mesecih, tri do štiri mesece na leto), zato se v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZPIZ-1 šteje, da ni opravljal samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic. To pa je pogoj, pod katerim zavarovanje ni obvezno.

11Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Tožnik je z revizijo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške revizijskega postopka po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji) v znesku 251,99 EUR, in sicer za vložitev revizije v višini 450 točk (tar. št. 15/5) oziroma 206,55 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.