VSRS Sodba I Ips 62945/2010-140

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni A. U. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Grosupljem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Sodišče je obsojencu za vsako od kaznivih dejanj izreklo (pravilno: določilo) kazen devet mesecev zapora, mu po 89. členu KZ-1 preklicalo pogojni odpust in kot določen vzelo tisti del prej izrečene kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Brežicah K 35/07 z dne 2. 10. 2008 (pravilno: 22. 11. 2007) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 189/08 z dne 2. 10. 2008, po kateri mu je bila določena kazen eno leto in tri mesece zapora tako, da se kazen dva meseca in šestindvajset dni vzame za določeno, nato pa mu je na podlagi 53. člena KZ-1 določilo (pravilno: izreklo) enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. V izrečeno kazen se obsojencu všteje čas, prestan v priporu, dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5Po stališču vložnikov sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo o popolni odsotnosti razlogov v prvostopenjski sodbi glede vprašanja, kakšno naj bi bilo zavestno sodelovanje obsojenih A. U. in A. S. pri dejanju pod točko 2 izreka. Vložniki prav tako pogrešajo razloge o načinu, od koga, kdaj in kje sta obsojenca pridobila tovorno vozilo, ter zakaj naj bi vedela, da je vozilo ukradeno. Sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe ni ocenjevalo oziroma tehtalo, zato je po mnenju vložnikov podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Če sodišče druge stopnje v svoji odločbi ne presodi vseh pritožbenih navedb, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot uveljavljajo vložniki, temveč gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. V sodbi I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako tudi ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje pa ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene.

7Zato je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve le v obsegu, kolikor sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z omenjenim vprašanjem. Iz razlogov sodbe drugostopenjskega sodišča izhaja, da je ob preizkusu prvostopenjske sodbe v okviru pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in natančno ugotovilo, izvedlo je vse potrebne dokaze, svoje zaključke prepričljivo obrazložilo in z gotovostjo, potrebno za izrek obsodilne sodbe, obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu dejanskega stanja sprejelo kot logičen in pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec vedel, da je bilo tovorno vozilo ukradeno ter da je kaznivo dejanje storil v sostorilstvu s soobdolženim A. S. Okoliščine o načinu, od koga, kdaj in kje sta obsojenca pridobila tovorno vozilo, za presojo očitanega kaznivega dejanja niso bistvene, zato sodišče druge stopnje na ta vprašanja ni bilo dolžno odgovarjati. Prav tako sodišče druge stopnje ob preizkusu prvostopenjske sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti. V povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe, s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja, so bile tudi na ta način pritožbene navedbe glede zgoraj navedenih ugovorov zadovoljivo presojene.

8V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče obširneje obrazložilo določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav to je nujen pogoj, da bo lahko Vrhovno sodišče preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ne zadošča, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Do navedb vložnikov, da se izpodbijana pravnomočna sodba v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 1 izreka glede vrednosti stvari opira izključno na izpovedbo A. G., pod točko 2 izreka pa na izpovedbo R. A., se Vrhovno sodišče ne more opredeliti. S tem v zvezi vložniki ne uveljavljajo ne izrecno ne po vsebini nobene od kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, niti kršitve, ki naj bi jo uveljavljali, ne obrazložijo. Enak zaključek Vrhovno sodišče sprejema glede navedb vložnikov, da v spisu ni kazenske ovadbe, iz katere naj bi izhajalo, da je bilo tovorno vozilo Mercedes Benz, ukradeno. Uradni zaznamek policije ne more nadomestiti kazenske ovadbe oziroma upoštevnih podatkov tujih varnostnih ali pravosodnih organov. Vložniki tudi v tem delu zgolj postavljajo trditev o odsotnosti kazenske ovadbe, ne navajajo (izrecno ali po vsebini) pa, katero kršitev zakona uveljavljajo, niti je ne obrazložijo.

9Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10Upoštevaje podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.