UPRS sodba I U 656/2011

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Iz izpodbijanega sklepa Prometnega inšpektorata Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) izhaja, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati denarno kazen v znesku 1000,00 EUR, ki ji je bila zagrožena s sklepom tega organa št. 0610-255/2010-13 z dne 5. 11. 2010 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da če tožeča stranka v predpisanem roku ne plača denarne obveznosti, se bo le-ta prisilno izterjala, iz 3. točke izreka pa izhaja, da če zavezanca ne bosta izpolnila naložene obveznosti v dodatnem roku do 1. 1. 2011, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 1000,00 EUR. Da pritožba zoper navedeni sklep ne zadrži izvedbe izvršbe izhaja iz 4. točke izreka.

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo s sklepom z dne 5. 11. 2010 tožeči stranki naloženo, da mora odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje ob regionalni cesti R1-419, odsek 1204 Novo mesto Šentjernej, v km 15,5+5, desno, s parcele s številko 428/6 v k. o. ... Ob ponovnem kontrolnem pregledu 30. 11. 2010 je bilo ugotovljeno, da je bilo tožeči stranki sicer izdano soglasje Občine Šentjernej 29. 10. 2010 za postavitev oglasnega panoja na zemljišču oziroma na parceli s številko 428/6 v k. o. ... Tudi Direkcija Republike Slovenije za ceste je 18. 11. 2010 izdala soglasje za postavitev oglasnega panoja na R2-419, odsek 1204 Novo mesto – Šentjernej, v km 15,556 desno. Inšpektor za ceste ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest (Uradni list RS, št. 91/05, v nadaljevanju Pravilnik) kot tudi da objekt za obveščanje in oglaševanje še stoji. Zato je bilo treba na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-PB, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP) prisilni ukrep takoj uporabiti in zagroziti z novim strožjim prisilnim ukrepom.

Pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za promet z odločbo z dne 1. 3. 2011. Sklicuje se na določbe ZUP, ki se nanašajo na upravno izvršbo (291. člen, 298. člen ZUP). V upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). Tožeča stranka bi morala v konkretnem primeru izvršiti obveznosti, ki jih je prvostopenjski organ navedel v odločbi z dne 3. 9. 2010, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje ob regionalni cesti R1-419, odsek 1204 Novo mesto-Šentjernej na zemljišču s parc. št. 428/6 k. o. ... Tožeči stranki je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 5. 11. 2010, v katerem je bil tožeči stranki podan 15 dnevni rok za izvršitev obveznosti, naložene z odločbo z dne 3. 9. 2010. Z izpodbijanim sklepom je bilo tožeči stranki naloženo plačilo denarne kazni v znesku 1000,00 EUR, ker ni izvršila navedene odločbe ter ji je bil hkrati določen nov rok za izvršitev obveznosti. Izpodbijani sklep je pravilen, ker tožeča stranka ni realizirala odločbe z dne 3. 9. 2010.

Tožeča stranka v tožbi navedeno odločitev izpodbija. V tožbi navaja, da ji je bilo z odločbo z dne 3. 9. 2010 naloženo, da mora odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje ob regionalni cesti R1-419 Novo mesto – Šentjernej, v km 15,5+5 m, desno s parc. št. 428/6 k. o. ... v roku 15 dni. Gre za varovani pas, v katerem je raba prostora omejena, posegi pa možni le s soglasjem Direkcije za ceste ter Občine Šentjernej. Tožeča stranka je na zatečeno stanje pridobila soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste z dne 18. 11. 2010, prav tako je pridobila soglasje Občine Šentjernej z dne 29. 10. 20101 za postavitev oglasnega panoja, pri čemer sta oba organa pri izdaji soglasja upoštevala dejansko stanje. Po pridobitvi navedenih soglasij je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR in določen dodatni rok za izpolnitev naložene obveznosti do 1. 1. 2011. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa celo izhaja, da sta bili izdani soglasji za pano, nato pa je inšpektor ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 56. člena Pravilnika, kot tudi da navedeni objekt za obveščanje še stoji. Tožeča stranka je bila tako postavljena v situacijo, da za obstoječi objekt za obveščanje in oglaševanje ima ustrezni soglasji, inšpektor pa je, ne glede na to okoliščino, po že pridobljenih soglasjih, izdal izpodbijani sklep. Izpodbijani sklep je nepravilen, saj nalaga tožeči stranki odstranitev objekta, za katerega ima tožeča stranka ustrezna soglasja. Inšpektor se ni ravnal po pravilih postopka, saj bi moral glede na to okoliščino upravno izvršbo ustaviti, ker je bila obveznost izpolnjena. Inšpektor pa je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zahteval odstranitev panoja v dodatnem roku do 1. 1. 2011. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev, ki tudi ni obrazložena, saj ni pojasnjeno, zakaj nista upoštevani izdani soglasji, povsem nerazumljiva in skregana z logiko, izpodbijani sklep o dejanskem stanju pa je napačen. Enako velja za odločbo drugostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke. Niti izpodbijani sklep niti drugostopenjska odločba nimata nikakršne obrazložitve glede odločilnih dejstev. Tako ne vsebujeta ugotovljenega dejanskega stanja, dokazov, na katere je le-to oprto, razlogov, odločilnih za presojo posamičnih dokazov, razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločitev, razlogov, zakaj izdana soglasja niso upoštevana ipd. Tožeča stranka poudarja, da je pano postavljen v skladu z izdanima soglasjema, kar se je mogoče prepričati z neposrednim ogledom na kraju samem. Inšpektor zato ni imel osnove niti za izrek denarne kazni, kakor tudi ne za postavitev dodatnega roka za izpolnitev obveznosti – odstranitev panoja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi kakor tudi odločbo drugostopenjskega organa in po uradni dolžnosti ustavi upravno odločbo (pravilno izvršbo) in opravljena dejanja ustavi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožeča stranka izpodbija sklep, izdan v postopku upravne izvršbe in sicer gre za izvršbo s prisilitvijo, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo denarne kazni, ki ji je bila zagrožena s sklepom istega organa z dne 5. 11. 2010 zaradi neizpolnitve obveznosti iz odločbe z dne 3. 9. 2010 ter zagroženo, da bo v primeru, če v dodatnem roku do 1. 1. 2011 ne bo izpolnila naložene obveznosti kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen.

Čeprav gre pri izpodbijanem sklepu za izterjavo denarne kazni in v bistvu za procesno odločitev, pa sodišče šteje, da je bilo z njim vendarle poseženo v pravni položaj tožeče stranke (2. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) s tem, ko ji je bilo naloženo plačilo denarne kazni v znesku 1000,00 EUR, in zagroženo z novo denarno kaznijo, tožeča stranka pa se sklicuje na to, da za tak sklep ni pravne podlage, saj je izpolnila obveznosti iz odločbe z dne 3. 9. 2010.

Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 1. odstavka 289. člena ZUP, ki se nanaša na upravno izvršbo, in 298. člena ZUP, ki se nanaša na izvršbo s prisilitvijo. Iz 298. člena ZUP med drugim izhaja, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (1. odstavek 298. člen ZUP). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (2. odstavek 298. člen ZUP). Prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev po prejšnjem odstavku tega člena, ne sme presegati 1.000 EUR. Vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev je lahko znova izrečena do tega zneska (3. odstavek 298. člen ZUP).

Izpodbijani sklep se sklicuje na sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 11. 2010, slednji pa se sklicuje na odločbo z dne 3. 9. 2010, katere izvršba se dovoljuje. Z odločbo z dne 3. 9. 2010 je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku 15 dni odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje ob regionalni cesti R1-419, odsek 1204 Novo mesto – Šentjernej, v km 15,5+5m, desno s parcele, s številko 428/6 v k. o. ... Navedena odločba je bila izdana iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen v območju, kjer to v skladu s 3. odstavkom 56. člena Pravilnika ni dovoljeno. Po navedeni določbi je dopustno objekt postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem. Navedeni objekt se nahaja v varovalnem pasu regionalne ceste, v katerem je gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov in naprav dovoljena le s soglasjem Direkcije za ceste. Tožeča stranka na Direkciji za ceste ni pridobila soglasja, kot tudi ne soglasja pristojne občine v skladu s 47. členom in 68. členom Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06).

Iz upravnih spisov izhaja, da je sicer tožeča stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobila dve soglasji: Občine Šentjernej z dne 29. 10. 2010 za postavitev oglasnega panoja na zemljišču parc. št. 428/6 k. o. ... in Direkcije Republike Slovenije za ceste z dne 18. 11. 2010, vendar je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep, ker ni izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest. Glede na to, da je bila odločba z dne 3. 9. 2010 izdana med drugim tudi iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da za postavitev predmetnega objekta niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, je izpodbijani sklep, iz katerega izhaja ugotovitev, da glede predmetnega objekta niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, pravilen in zakonit. Izvršilni naslov za izdajo izpodbijanega sklepa je namreč odločba z dne 3. 9. 2010, ki se izrecno sklicuje na pogoje iz omenjenega pravilnika. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore tožeče stranke, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za takšno odločitev in da ni pojasnjeno, zakaj nista bili upoštevani pridobljeni soglasji. Tožeča stranka pa v tožbi ne zatrjuje, da je predmetni objekt postavljen v skladu s pogoji, ki jih določa 3. odstavek 56. člena Pravilnika.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.