68. člen ZJC-UPB1

Povedano drugače: če bi tožnik izkazal, da je v času veljavnosti ZJC pridobil (časovno neomejeno) soglasje po tem zakonu oziroma da je po prenehanju njegove veljavnosti pridobil soglasje po ZCes-1, inšpekcijski ukrep ne bi imel zakonske podlage. Predmetna pogodba razen velikosti obešank ne vsebuje drugih pogojev za njihovo postavitev. Pogoji tudi niso določeni v 5. členu pogodbe, na katerega se sklicuje tožnik, saj dikcija "da bo izvajalec pozoren zlasti na višino in odmike reklamnih panojev ter jih prilagodil zahtevam glede varnosti v cestnem prometu," ne pomeni določitve pogojev za postavitev objektov za oglaševanje, še manj pa, da je bila presojena skladnost postavitve s predpisi o varnosti cestnega prometa. Pogodba prepušča tožniku, da sam odloči o tem, kje bo postavil obešanke, zato takšno pogodbeno določilo ne zadosti navedenemu zakonskemu pogoju. Navedeno pogodbeno določilo jasno kaže namen občine po časovni omejitvi danega soglasja za postavitev obešank. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravila obligacijskega prava in na navedeni pravni podlagi zatrjevati tihega podaljšanja upravnega soglasja. Glede na zakonsko dikcijo in ugotovitev, d

Drugi odstavek 68. člena ZJC izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. To pomeni, da bi morala upravna organa presoditi pravno naravo pogodbe na podlagi določbe drugega odstavka 68. člena ZJC in ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za soglasje ali ne. Zgolj sklicevanje na stališče občine, da soglasja ni izdala, kot že navedeno, ne zadošča za zaključek, da navedena pogodba ne more šteti za soglasje.

Drugi odstavek 68. člena ZJC izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. To pomeni, da bi morala upravna organa presoditi pravno naravo pogodbe na podlagi določbe drugega odstavka 68. člena ZJC in ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za soglasje ali ne. Zgolj sklicevanje na stališče občine, da soglasja ni izdala, kot že navedeno, ne zadošča za zaključek, da navedena pogodba ne more šteti za soglasje.

Sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje. Ob tem ni relevantno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča. Upravna organa obeh stopenj sta v izpodbijani in pritožbeni odločbi navedla, da pogodbe s 5. 6. 2001 ni mogoče šteti kot soglasje po drugem odstavku 68. člena ZJC, v zvezi s čimer se sklicujeta na pisno izjavo oziroma odgovor Občine Domžale, da soglasja za postavitev spornih objektov ni izdala. S t

Ob upoštevanju navedenih predpisov sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje.

Svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in ne objekt za obveščanje in oglaševanje, saj so ti le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Ob tem ni relevantno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča. Soglasje Direkcije RS za ceste zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. Oba upravna organa sta navedla, da pogodbe ni moč šteti za soglasje, pri čemer tega stališča nista obrazložila. Oba kot razlog namreč navajata zgolj, da je Občina Domžale v svojem odgovoru inšpektorici zanikala izdajo soglasja tožniku, kar naj bi pomenilo, da navedena pogodba ne predstavlja soglasja. S tem pa po presoji sodišča nista zadostila standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP. Drugi odstavek 68. člena ZJC namreč izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh

Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1. Stališče, po katerem bi bilo za odločitev v konkretnem primeru določilno, ali je revidentka pridobila ustrezno soglasje po ZCes-1, bi bilo pravilno le ob ugotovitvi, da revidentka že pred uveljavitvijo tega zakona ni imela ustreznega soglasja po ZJC, ali pa je to, če je bilo dano za določen čas, prenehalo. To je bilo med strankama sporno, saj je revidentka obstoj takega soglasja utemeljevala s sklicevanjem na pogodbo, ki jo je njen pravni prednik sklenil z občino. Res je, da ni bilo spora o tem, da revidentka nima soglasja direkcije, a je obstajal spor o tem, ali to soglasje za izkazovanje legalnosti obravnavanih objektov sploh potrebuje. Revidentka je svojim trditvam, da je za te objekte pridobila vsa potrebna soglasja kot dokaz predlagala več listin in zaslišanje revidentkinega zakonitega zastopnika. Upravno sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da revidentka tudi v času postavitve oglasnih tabel ni imela potrebnega soglasja in presojalo (ne)relevantno

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožeči stranki sicer posredoval Zapisnik o izrednem inšpekcijskem pregledu, skupaj z listinami pridobljenimi v inšpekcijskem postopku, vendar v primeru zatrjevane nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, posredovanje ugotovitev v izjasnitev ne more nadomestiti ogleda lokacije in s tem razrešitve spornega dejanskega stanja.

Soglasje ima naravo upravnega akta, zato se presoja njegove pravilnosti in zakonitosti lahko izvede zgolj z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev.

Že ob ugotovitvi, da v času postavitve jumbo panojev tožnik ni pridobil soglasja občine (MOL) za njuno postavitev in soglasja še vedno nima, je prvostopni organ tudi po presoji sodišča imel podlago, da je izrekel obravnavani ukrep. Pri tem se je pravilno oprl na zgoraj citirani ZJC, kot tudi na citirani 78. člen ZCes-1, saj za obravnavani poseg v prostor tožnik ni pridobil in še vedno nima ustreznega soglasja pristojnega soglasodajalca. Za presojo zakonitosti postavitve oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne ZCes-1.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali bi moralo Upravno sodišče Republike Slovenije zakonitost postavitve objekta v varovalnem pasu državne ceste presojati z uporabo določb zakona, ki je veljal v času postavitve objektov, to je ZJC? Ali je bilo ravnanje Upravnega sodišča, ki v zadevi ni razpisalo glavne obravnave in ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, temveč je odločalo na seji, zakonito in skladno z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije?

Soglasje z dne 13. 7. 2001 je izdala Direkcija RS za ceste glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC. To izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje navedeno soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz vsebine soglasja in kar med strankama niti ni sporno. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC).

Kršitev prepovedi retroaktivne uporabe zakona je podana tudi, če veljavni predpis mimo pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave ureja določene posledice na pravno in dejansko stanje, ki se je zaključilo pred začetkom njegove veljavnosti. Ker torej ZCes-1 sploh nima določb, ki bi se nanašale na pred njegovo uveljavitvijo izvršene posege v prostor varovalnega pasu državne ceste, na podlagi obravnavane ureditve za revidentko ni mogla nastati dodatna obveznost (pridobitve soglasja), pomembna za presojo zakonitosti postavljenega objekta za oglaševanje. Inšpektor za ceste bi lahko naložil odstranitev tabel za oglaševanje, če bi ZCes-1 tudi za te, ki so bile (zakonito) postavljene pred njegovo uveljavitvijo, izrecno določil obveznost pridobitve soglasja v za to določenem prehodnem obdobju, po neuspešno pretečenem roku pa bi predvidel inšpekcijsko ukrepanje. A kot pojasnjeno, v zakonu takih določb ni. Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.

Upravno sodišče je odločitev sprejelo na seji, iz izpodbijane sodbe pa niso razvidni zakonska podlaga za tako odločanje, okoliščine, ki bi utemeljile zakonitost opustitve glavne obravnave, in tudi ne razlogi za neizvedbo predlaganega dokaza. Glavna obravnava v upravnem sporu je obvezna in jo je dopustno (ne pa nujno) opustiti le v okoliščinah iz 59. člena ZUS-1. Ker te utemeljujejo dopustne izjeme od pravila o dolžnosti izvedbe glavne obravnave, jih mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj se odločitev sprejme na glavni obravnavi, bodisi kot navedbe, s katerimi konkretizirano nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in zanje predlaga dokaze, ali navedbe o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj se odpravijo na glavni obravnavi. Opustitev teh razlogov pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člen

Prvostopenjski organ je utemeljeno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je prenehal veljati ZJC (razen posameznih določb, ki se ne nanašajo na pogoje oglaševanja). Novi zakon (ZCes-1) v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno iz občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporne objekte morala pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1. Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tudi v času postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje ni imela potrebnega soglasja. V skladu z 68. členom ZJC je soglasje za postavitev izdala pristojna občina, iz odgovora B. pa je razvidno, da tožeča stranka soglasja za postavitev objektov ni pridobila.

Ob inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da se objekti nahajajo 1,8 metrov od zunanjega roba vozišča. Ker na vozišču ni kolesarskih stez, bi morali biti postavljeni najmanj 5 metrov od zunanjega roba. Tako je po presoji sodišča prvostopenjski organ nedvomno pravilno ugotovil, da so objekti postavljeni v nasprotju že s prvim pogojem iz soglasja, zato po mnenju sodišča že zaradi neizpolnjevanja tega pogoja niti ni potrebno posebej ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev (dogovor z lastniki zemljišč, barvne kombinacije), kajti vsi pogoji morajo biti podani kumulativno.

ZJC je prenehal veljati z dnem uveljavitve ZCes-1, razen posameznih določb, ki so izrecno naštete v drugem odstavku 123. člena ZCes-1, ki pa se ne nanašajo na pogoje oglaševanja. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa posebnega režima za objekte, postavljene pred 1. 7. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. Pogodba, ki je bila sklenjena zaradi ureditve spornih razmerij med tožnikom in MOL v zvezi z reklamnimi panoji, postavljenimi brez dovoljenja pristojnega organa MOL, po svoji vsebini in načinu izdaje predpisanega soglasja ne more nadomestiti.

Soglasje za poseg v varovalni pas državne ceste, izdano na podlagi 47. člena ZJC, ki je določal obseg varovalnega pasu in splošne pogoje za poseg vanj, ne more nadomestiti soglasja iz 68. člena ZJC, ki se nanaša na posebne pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državni cesti, vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav.

Zaradi lokacije postavitve, ki za postavitev objektov zahteva pridobitev soglasja direkcije, bi tožnica morala to soglasje pridobiti, kar ni storila. Izdani soglasji občine pa tega soglasja (soglasja navedene direkcije) ne moreta nadomestiti.

Med strankama je nesporno dejstvo, da so sporni objekti postavljeni ob državni cesti, prav tako ni sporno, da tožeča stranka ni pridobila soglasja za njihovo postavitev od Direkcije za infrastrukturo.