VSRS Sodba in sklep II Ips 329/2009

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, zavrže, sicer pa se zavrne.

1Tožnik je od tožene stranke zahteval povrnitev premoženjske (3.245,74 EUR oziroma po odštetju plačanih akontacij odškodnine 1.096,88 EUR) in nepremoženjske škode (78.868,27 EUR), ki jo je utrpel zaradi prometne nesreče 18. 2. 1991, ko je pri vožnji z mopedom vanj z osebnim vozilom trčila zavarovanka tožene stranke (v nadaljevanju zavarovanka). Sodišče prve stopnje je tožnikov prispevek k nesreči ocenilo v višini 25 % in po vračunavanju valoriziranih akontacij odškodnine, ki jih je plačala tožena stranka, njegov zahtevek za povrnitev premoženjske škode zavrnilo, zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode pa je delno ugodilo in tožniku iz tega naslova prisodilo 45.040,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Pri tem priglaša stroške. Meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi še 34.924,58 EUR odškodnine (očitno 33.827,70 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 1.096,88 EUR iz naslova premoženjske škode). Prepričan je, da je za nezgodo v celoti odgovorna zavarovanka in da je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo (za vsako uveljavljeno obliko) prenizka. V zvezi s temeljem odškodninske obveznosti opozarja, da je že več kot 50 oziroma 70 metrov pred zavijanjem v levo z iztegnjeno roko pravilno nakazal svojo namero, sodišči prve in druge stopnje pa sta tovrstne izpovedbe tožnika in prič zanemarili. Ocena tožnikovega soprispevka ne upošteva dejstva, da je zavarovanka tožnika prehitevala pri neprekinjeni sredinski črti, v križišču naselja in v jutranjem času, ko so delavci bližnje L. prihajali na delo, zaradi česar je bila tamkajšnja frekvenca prometa velika, zavarovanka pa je imela možnost pred seboj opaziti tožnika. Številnih kršitev zavarovanke, brez katerih do nesreče ne bi prišlo, tožnik ni bil dolžan predvideti in tega niti ni mogel storiti. Kočno navaja, da je bil v nesreči šibkejši udeleženec (mopedist), zato njegove minimalne kršitve cestno prometnih predpisov ne morejo vplivati na izključno odgovornost (zavarovanke) tožene stranke. V nadaljevanju revizije tožnik ponavlja ugotovitve sodišč nižjih stopenj v zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske škode (telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševne bolečine zaradi skaženosti) ter ocenjuje, da je prisojena odškodnina za vsako od njih prenizka. Pri tem opozarja še na dolgotrajnost tožnikovega škodnega stanja, ki še traja, saj mu odškodnina še ni bila izplačana.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

7V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT oziroma 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. Ker tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode (3.245,74 EUR oziroma po odštetju plačanih akontacij odškodnine 1.096,88 EUR) ne presega omenjenega revizijskega praga, revizija zoper odločitev o tem zahtevku ni dovoljena in jo je sodišče moralo zavreči (377. člen ZPP).

8Kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, se je prometna nesreča zgodila okoli šeste ure zjutraj, ko je bila še popolna tema, kljub temu pa sta imela udeleženca možnost opaziti drug drugega, saj je bila cesta ravna, suha in osvetljena. Tožnik je vozil moped ob desnem robu vozišča in pred zavarovanko, ki je vozila osebno vozilo. Tožnik je v neposredni bližini prehoda za pešce, za katerim je želel zaviti na levi odcep, v loku zavil v levo, pri tem pa je zavarovanka, ki ga je želela prehiteti po levi strani, s sprednjim delom vozila trčila v levi bok tožnika, ta pa je padel po tleh. Ugotovljeno je bilo, da je zavarovanka vozila znotraj omejitve hitrosti (60 km/h), prehitevanje pa je izvajala nepravilno (pred prehodom za pešce, po levi strani vozišča, pri neprekinjeni sredinski črti). Po drugi strani je tožnik z iztegnjeno roko sicer nakazal svojo namero zavijanja, vendar je to storil prepozno, obenem pa se ni ustrezno prepričal, ali lahko varno zavije na levo. Za zavijanje se je odločil v trenutku, ko je bila zavarovanka, ki ga je z osebnim vozilom prehitevala, že neposredno za njim. Revizijske trditve, s katerimi tožnik skuša spremeniti navedene dejanske ugotovitve, niso dopustne (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Ugotovljena dejanska podlaga spora utemeljuje oceno nižjih sodišč o tožnikovem prispevku k nezgodi, ki pravilno temelji na določbi drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Opravljena razmejitev odgovornosti ustrezno upošteva kršitve obeh v nezgodi udeleženih imetnikov motornih vozil, ki so vodile do trčenja, kot tudi okoliščino, da je tožnik vozil moped, zavarovanka pa osebno vozilo. Ocena revidenta se pretirano opira na njegov šibkejši položaj v prometu in neutemeljeno zmanjšuje težo njegovih kršitev (zavijanja ni pravočasno nakazal niti se ni pravilno razporedil na levo stran vozišča, temveč je nameravani manever izpeljal neposredno z desne strani ceste, pri tem pa se ni ustrezno prepričal, ali lahko to varno stori oziroma se je za zavijanje odločil v neprimernem trenutku), ki onemogočajo znižanje njegove soodgovornosti.

10Načelo individualizacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine obravnavane odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

11Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo celovito upoštevali vse posamezne okoliščine primera, ki jih revident po nepotrebnem ponavlja (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 17. do 22. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 4. in 5. strani). Z odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti (28.000 EUR), strah (2.200 EUR), duševne bolečine zaradi skaženosti (2.500 EUR) in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (30.000 EUR) sta sodišči pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnika. Odškodnina v skupni višini 72,5 povprečnih neto plač je končno ustrezno umeščena v sistem razvrstitve poškodb.

12Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).