VSRS Sklep VIII Ips 148/2011

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo sklep tožene stranke z dne 25. 9. 2008 in njeno odločbo z dne 8. 12. 2008, toženi stranki je naložilo, da mora tožnici izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter ji povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 9. 8. 2005, ki je tožnica ni izpodbijala. Dne 21. 7. 2008 je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi pri pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila, namenjena za notranji odkup delnic pri tožničinem delodajalcu v letu 1994, od katerih so bili odvedeni prispevki. Tožena stranka je zahtevo zavrgla v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 9. 8. 2005. Ugotovila je, da tudi ni pogojev za obnovo postopka, ker ne gre za novo dejstvo. Po presoji sodišča neupoštevanje izplačil za notranji odkup delnic pri prvotni odmeri pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno, zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila pokojninska osnova pravnomočno določena z odločbo o odmeri starostne pokojnine z dne 9. 8. 2005, zato se mora tožničina zahteva za novo odmero pokojnine zavreči v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Za novo odmero pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ni več podlage, kot jo je prej poznal ZPIZ/92, zato o njej ne more biti odločeno v izreku upravne odločbe. Zavarovalniški princip ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti.

4Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Sodišče druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na stališče, da pravnomočna odločba tožene stranke ni zajemala odločitve o vštevanju zneskov, namenjenih notranjemu odkupu delnic, zato sporni zneski niso bili del dejanskega stanu v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine in so lahko podlaga za novo odločbo o odmeri pokojnine na podlagi nove zahteve.

8Toženo stranko so v času vložitve zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP. ZPIZ-1 v nasprotju s prej veljavnim ZPIZ ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne (ali lahko tudi že pravnomočne) odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja (269. člen ZPIZ), niti ne omogoča več možnosti posebne, neprave obnove postopka, ki ni bila vezana na rok (270. člen ZPIZ). Zmotno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili upoštevani. Tožnica je pravico do pokojnine uveljavila oziroma pridobila z odločbo z dne 9. 8. 2005. Z njo je bilo odločeno o višini pokojnine. Ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. ZPIZ-1 v prvem odstavku 39. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih osemnajstih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša, v četrtem odstavku pa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Po 50. členu ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri v odstotku od pokojninske osnove.

9Če je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita.

10Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

11Revizija zato utemeljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija sodbo sodišča druge in posledično prve stopnje, ki temeljita na predpostavki, da tožena stranka ob prvotni odmeri pokojnine ni odločala o vštevanju zneska, namenjenega za notranji odkup delnic. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišči druge in prve stopnje nista zavzeli stališča do tega, ali res niso bili podani tudi pogoji za obnovo postopka. Iz obeh izpodbijanih odločb tožene stranke namreč izhaja, da je tožena stranka tožničino vlogo obravnavala ne le kot zahtevo za novo odmero pokojnine, temveč tudi kot predlog za obnovo postopka, kar je v skladu s 14. členom ZUP, ki določa, da mora pristojni organ zavoda, ki vodi postopek, še posebej skrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic (procesnih in materialnih), ki jim gredo po zakonu. To še toliko bolj velja za primer, kot je sporni, v katerem je bila tožnica pri odmeri pokojnine prikrajšana zaradi stališča, da se zneski, ki so jih delavci namenili za notranji odkup v letu 1994, niso všteli v pokojninsko osnovo (takratno stališče Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve) in jih delodajalec tudi ni vnesel v M4 obrazce. To je bil razlog, da pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani. Vse to je odkrila notranja revizija tožene stranke, katere ugotovitve so bile podlaga za popravo obrazcev M4, ti pa so bili podlaga za tožničino vlogo, naj se odmera na podlagi novih dejstev ponovno opravi.

12Tožnica je v »zahtevku za ponovno odmero pokojnine« navedla, da je bila s strani bivšega delodajalca obveščena o teh novih dejstvih, vendar pa je organ prve stopnje tožene stranke zavzel stališče, da to ni podlaga za obnovo postopka, ker se za novo dejstvo ni izvedelo naknadno. Tudi organ druge stopnje je pritrdil stališču, da ni pogojev za obnovo postopka. Glede na to, da je tožena stranka tožničino vlogo sicer primarno obravnavala kot zahtevo za novo odmero pokojnine, podredno pa tudi kot predlog za obnovo postopka (tožena stranka sicer podobne vloge, kot je tožničina, v praksi obravnava tudi kot predlog za obnovo postopka – primer VIII Ips 93/2009), nižji sodišči pa se do stališča glede pogojev za obnovo postopka nista opredelili, je vrhovno sodišče reviziji sicer ugodilo, izpodbijano sodbo pa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče preizkusiti tudi pravilnost stališča tožene stranke glede obstoja pogojev za obnovo postopka.

13Glede na navedeno je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).