VSM vmesna sodba in sklep I Cpg 221/2011

I. Pritožbi tožeče stranke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka v točki 1 in 2 izreka z vmesno sodbo spremeni, tako da se ugotovi obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke proti tožeči stranki iz naslova škodnega dogodka z dne 19. 7. 2004 v razmerju 70% proti 30% v korist tožeče stranke.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka v točki 1 in 2 izreka in glede odločitve o stroških postopka (točka 3 izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta.

IV. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1 odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 6.079,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (protivrednost v evrih) od zneska 1,456.999,22 SIT od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave, od zneska 6.079,95 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila. V presežku (glede plačila 6.079,95 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka). V točki 3 izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je objektivno in subjektivno odškodninsko odgovornost toženke, (so)prispevek oškodovanca Z. F. (neposrednega oškodovanca) v obsegu 50% in tožnici prisodilo sorazmeren del odškodnine iz naslova dobička (6.079,95 EUR z obrestmi).

2Odločbo izpodbijata obe pravdni stranki v obsodilnem oziroma zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Sklicujeta se na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožnica graja materialno pravno presojo sodišča prve stopnje glede so)prispevka oškodovanca v obsegu 50%. Meni, da mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti (pazljivosti) pri opravljanju dela. Sklicuje se na zadevo III P 38/2006 Okrožnega sodišča v Mariboru, v kateri je bilo s sodbo z dne 10. 11. 2010 odločeno, da je družba J. d.o.o. v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala Z.F.. Nelogično je, da sodišče v dveh postopkih (v obeh se obravnava isti škodni dogodek) sprejme različno odločitev o odgovornosti udeležencev škodnega dogodka. Tožnica zanika odgovornost za opustitev ukrepov s področja varstva pri delu. V nobenem primeru pa prispevek oškodovanca ne more znašati kar 50 %, saj je takšna ocena v nasprotju z listinami v spisu, izpovedbami prič in mnenjem izvedenca s področja varstva pri delu. Graja tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni, tako da se zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev (očitno v izpodbijanem delu) in (v tem obsegu) vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih naj sodišče druge stopnje v breme toženke odloči o stroških postopka.

4Toženka v pritožbi najprej poudarja, da sodišče prve stopnje ni celovito razdelalo problema, kaj predstavlja škodni dogodek in kdo je dejanski oškodovanec v tem sporu. Odškodninske odgovornosti toženke do tožnice ni mogoče enostavno enačiti z odškodninsko odgovornostjo toženke do Z. F.. Domnevna materialna škoda tožnice bi bila v konkretnem primeru lahko zgolj posledica dejstva, da se je poškodoval njen edini zaposleni delavec in le to lahko predstavlja opredelitev škodnega dogodka. Z. F. je res personalno povezan z lastniško in direktorsko funkcijo v družbi K. d.o.o., v pravnem pomenu pa gre za dva ločena subjekta. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da slednji svoje pravice iz naslova škodnega dogodka uveljavlja v posebnem postopku.

Za toženko je vprašljiv tudi obstoj vzročne zveze med domnevno protipravnim ravnanjem in posledico (izgubo možnosti ustvarjanja dohodkov). Sodišče prve stopnje je vprašanje vzročne zveze preprosto zanemarilo z ugotovitvijo, da bi se morala toženka zavedati, da opravlja nevarno dejavnost in zato pričakovati, da škoda, ki jo bodo morebiti utrpele tretje osebe, ne bo majhna. Če izhajamo iz takšnega stališča, bi bila toženka odgovorna za vsako posledico, ki je v kakršnikoli povezavi z opustitvijo toženke in ne le za posledice, ki jih je bila dolžna predvideti povprečno skrbna oseba, ki se ukvarja z enako dejavnostjo. Zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno napačni in v nasprotju z uveljavljeno pravno teorijo adekvatne vzročnosti. Toženka ne odgovarja za vsako posredno škodo, ampak le za tisto, ki jo je bilo mogoče objektivno predvideti. Toženka ni mogla predvideti, da bo tožnici v posledici škodnega dogodka nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, saj z njo ni bila v nobenem poslovnem odnosu, prav tako ni vedela, da je voznik ZF njen edini zaposleni.

Po mnenju toženke je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo določenih dokazov, nepravilno je ugotovilo, da so določene okoliščine med strankama nesporne, napačni pa so tudi dejanski zaključki izpodbijane sodbe, da je do nezgode voznika tovornjaka prišlo v fazi nakladanja tovora (in ne v fazi priprave), kar naj bi opravičevalo prisotnost Z. F. v prostorih toženke. V zvezi s tem se toženka sklicuje na policijski zapisnik, zapisnik inšpektorja s področja varstva pri delu in na izpovedbo priče V. L. Vse to je vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba sodišču prve stopnje očita procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaključki, da bi moral upravljavec dvigala voznika tovornjaka opozoriti s posebno sireno, da se nahaja v manipulacijskem prostoru dvigala, tega pa ni storil oziroma stranka tega ni zatrjevala, je v popolnem nasprotju z listinami).

Toženka graja tudi višino prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega dobička. Že v vlogah je argumentirano opozarjala, da škoda v obliki izpada prihodkov po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ni pravno priznana. Sodišče prve stopnje se sicer pravilno sklicuje na tretji odstavek 168. člena OZ, preseneča pa utemeljitev, na kateri je sodišče prve stopnje zasnovalo svojo odločitev. Tožnica je predložila bilance stanja za obdobje od leta 2001 - 2004, iz katerih je črpala podatke o ustvarjenih prihodkih (nanje se je sklicevala tudi toženka in predlagala, da se upoštevajo v dokazne namene), ni pa zavzela stališča glede odhodkov, ki so v teh listinah izrecno specificirani in finančno ovrednoteni. Sodišče prve stopnje je neaktivnost glede trditvenega in dokaznega bremena o višini stroškov (odhodkov) napačno pripisalo toženki. Po mnenju toženke je vprašljiv nastanek poslovne škode, saj je tožnica poslovala z izgubo, vprašljiva pa je tudi metoda izračuna izgubljenega dobička. V nadaljevanju toženka še poudarja, da bi morala tožnica poskrbeti za optimalno poslovanje družbe in zmanjšati škodo. Glede na odločbo ZPIZ z dne 14. 9. 2005 ima tudi pomisleke, ali je sploh izkazano, da je bil edini zaposleni delavec tožnice v letu 2004 nesposoben za delo voznika.

Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve (v tem obsegu) v novo sojenje.

5Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

6Sodišče druge stopnje po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je treba pritožbi tožnice delno ugoditi in v njeno korist s spremembo sodbe odločiti o podlagi, kvalitativnem delu tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena ZPP). S sprejemom takšne odločitve ni kršeno načelo neposrednosti in pravica strank do izjave v postopku, saj sta imeli pravdni stranki v postopku na prvi stopnji dovolj možnosti, da se glede temelja zahtevka (objektivne odgovornosti toženke in (so)prispevka tožnice) o svojih in nasprotnih trditvah ter izvedenih dokazih izjavita. Glede višine tožbenega zahtevka pa je treba ugoditi pritožbi toženke in sodbo delno razveljaviti (355. člen ZPP). Razlog je napačna materialno pravna presoja premoženjske škode z naslova izgubljenega dobička, ki je vplivala na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

7Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju najprej presojalo procesni vidik zadeve in ugotovilo, da v postopku na prvi stopnje ni bila storjena nobena procesna kršitev. V sodbi so navedeni dovolj tehtni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj in z vsebino listin niso v nasprotju, tako da je pravilnost odločitve, da je toženka za škodo objektivno odškodninsko odgovorna, mogoče preizkusiti. V tem kontekstu sodišče druge stopnje glede na trditve tožnice v pritožbi še dodaja, da pri odločanju o tožbenem zahtevku ni vezano na dejanske in materialnopravne zaključke sodišča v drugem pravdnem postopku, pa čeprav je bil predmet obravnave isti škodni dogodek.

8Tožnica je zahtevek na plačilo premoženjske škode utemeljevala tako s subjektivno kot tudi objektivno (ne)poslovno odškodninsko odgovornostjo toženke. V razmerju do pravila iz prvega odstavka 131. člena OZ (subjektivna odškodninska odgovornost) imajo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek citiranega člena) naravo posebnih pravil, ki izključujejo uporabo splošnega. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, pritožba toženke pa tega niti ne graja, da dvigovanje 800 kg težkega tovora (silosa) s posebnim dvigalom – granikom (pri čemer je bilo treba tovor dvigniti na višino cca 1,30 m, zaradi tega pa skrajšati verigo na kavlju dvigala) pomeni povečano nevarnost oziroma gre za dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in da ta škoda ne bo majhna, zato je toženka za škodo objektivno odškodninsko odgovorna. Za objektivno odškodninsko odgovornost velja domneva vzročnosti (149. v zvezi z drugim odstavkom 131. člena OZ), zato ni mogoče (istočasno) ugotavljati odgovornosti toženke na podlagi subjektivne odškodninske odgovornosti, pri kateri je krivda povzročitelja škode ena od predpostavk za njen nastanek. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje v pritožbene ugovore, povezane s subjektivno odškodninsko odgovornostjo ni spuščalo, je pa ravnanje toženke presojalo v povezavi s (so)prispevkom neposrednega oškodovanca v okviru objektivne odškodninske odgovornosti.

9Tožnica utemeljeno graja materialno pravno presojo sodišča prve stopnje glede so)prispevka oškodovanca oziroma toženkine razbremenitve odgovornosti za škodne posledice. Toženka je v postopku na prvi stopnji (enako tudi v pritožbi) zatrjevala, da je za škodo izključno odgovoren voznik Z.F., saj ni upošteval ustnih navodil in pisnih opozoril ter se je samovoljno napotil v delovno halo. V tem kontekstu sodišče druge stopnje k razlogom izpodbijane sodbe dodaja, da je v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca (ali koga drugega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Da bi bile v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, toženka, ki se je sicer sklicevala na izključno odgovornost neposrednega oškodovanca, niti zatrjevala. Je pa sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je voznik Z. F. s svojo nepazljivostjo (so)prispeval k nastanku škodnih posledic, napačno pa je presodilo, v kolikšnem delu se je toženka uspela razbremeniti svoje odgovornosti. V okviru objektivne odgovornosti je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjemo, kar pomeni, da za škodo praviloma odgovarja tisti, ki povzroči potencialno nevarnost za ljudi ali premoženje (izvajalec nevarne dejavnosti oziroma imetnik nevarne stvari). Za toženko je v pritožbi (ponovno) sporno, v kateri fazi je prišlo do poškodbe, ali v fazi priprave ali v fazi nakladanja tovora, saj je od tega odvisno, ali se je voznik F. upravičeno zadrževal v proizvodni hali. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do nezgode prišlo v fazi nakladanja tovora, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša. Dokazni postopek je pokazal, da so v fazi priprave tovora zaradi njegove stabilnosti zvarili še eno oporo, nato pa so začeli z dvigovanjem tovora z namenom, da ga naložijo na tovornjak in takrat je prišlo do nezgode (zdrs tovora zaradi pretrganja verige oziroma zdrs tovora, ker se je veriga snela s plašča silosa). Nobenega dvoma pa ni, v tem delu sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je voznik F. ravnal neskrbno in nepazljivo, saj se je v času nezgode nahajal (le) cca 2 m od 800 kg težkega (dvignjenega) tovora, glede na svoje izkušnje kot voznik in poznavanje varstva pri delu, pa bi se moral zavedati, da s svojo prisotnostjo v okviru delovnega področja dvigala lahko ogrozi svoje zdravje. Pravilna materialno pravna presoja tretjega odstavka 153. člena OZ narekuje zaključek, da se je toženka zaradi ravnanja neposrednega oškodovanca uspela razbremeniti odgovornosti v obsegu 30% in v tem delu je bilo treba pritožbi tožnice ugoditi.

10Glede vprašanja vzročne zveze in statusa posrednega oziroma neposrednega oškodovanca, kar vse je sporno predvsem za toženko, pa je treba pojasniti naslednje:

Pojem posrednega oškodovanca se je v pravnem redu uveljavil predvsem v zvezi z nepremoženjsko škodo (tretji odstavek 201. člena ZOR) in v odškodninskem pravu predstavlja izjemo. (Tudi) takšen oškodovanec ima odškodninsko pravno varstvo na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Dokazati mora nedopustno škodljivo dejstvo (protipravno ravnanje), obstoj škode in dejstva, ki omogočajo materialno pravni zaključek o obstoju pravno relevantne vzročne zveze (tako Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 875/2006). V konkretni zadevi je tožnica dokazala obstoj škodljivega dejstva (opravljanje nevarne dejavnosti, ki na splošno ni nedopustna), to škodljivo dejstvo pa je imelo (po načelu vzročnosti) za posledico poškodbo voznika Z.F.. Prav poškodba Z.F., edinega družbenika in edinega zaposlenega v družbi d.o.o., tudi njenega direktorja, pa je imela za posledico in to je tožnica med postopkom tudi zatrjevala, nastanek nadaljnje škode – izgubljenega dobička družbe d.o.o. Za presojo odškodninske odgovornosti pa v razmerju med škodnim dogodkom (poškodbo edinega zaposlenega, edinega družbenika in direktorja družbe) in obsegom posledic ni nujno, da je vzročna zveza objektivno predvidljiva, kar pomeni, da so pritožbeni ugovori toženke v tej smeri neutemeljeni. Po pravilih o adekvatni vzročni zvezi mora biti objektivno predvidljiva vzročna zveza med škodljivim dejstvom (protipravnim ravnanjem) in škodnim dogodkom (in ne med škodnim dogodkom in obsegom škode), ki pa se pri objektivni odškodninski odgovornosti itak domneva. Glede na navedeno toženka tožnici neutemeljeno očita težnjo po izplačilu dvakratne odškodnine.

11Je pa utemeljena pritožbena graja glede višine prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega dobička. V zvezi s to obliko škode je treba poudariti, da izgubljen dobiček predstavlja razliko med prihodki in odhodki družbe (odhodki so razvidni iz listin - izkaz poslovnega izida, ki jih je predložila tožnica, nanje pa se je v zvezi z odhodki sklicevala tudi toženka). Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbe pravilno sklicuje na materialno pravni določbi 132. in 168. člena OZ, nato pa napačno zaključi, da toženka ni natančno zatrjevala, kateri odhodki naj bi se upoštevali in v kakšni višini ter na kakšni podlagi naj bi jih sodišče ugotovilo. Toženka je dovolj določno pojasnila da naj se od prihodkov odštejejo stroški, razvidni iz izkaza poslovnega izida, da je treba odšteti (le) stroške poslovanja (tiste, ki spadajo v kategorijo t.i. variabilnih stroškov), pa je v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 20. 10. 2007, poudarila tožnica. Sodišče prve stopnje je tako imelo ustrezno trditveno podlago obeh pravdnih strank za izračun izgubljenega dobička, po potrebi z izvedencem finančne stroke.

12V novem sojenju naj sodišče prve stopnje predhodne navedbe upošteva in ob upoštevanju materialnopravne določbe tretjega odstavka 168. člena OZ o zahtevku ponovno odloči. Ker se pri izračunu izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo glede na normalen tek stvari utemeljeno pričakovati, tožnica pa je v letih od 2001 – 2004 poslovala z izgubo, naj v novem sojenju, glede na ugovore toženke, kritično presodi tudi metodologijo izračuna škode.

13Nima pa sodišče druge stopnje pomislekov glede uporabe 169. čl OZ (pravica do sorazmerno zmanjšane odškodnine), saj tožnica po pravilni razlagi zahteva plačilo odškodnine le za drugo polovico leta 2004 (nezgoda je bila 19. 7. 2004), po nastanku škodnega dogodka pa še ni mogla zanesljivo vedeti, kako dolgo bo njen edini zaposleni odsoten z dela, še manj pa, da za opravljanje dela voznika sploh ne bo več zmožen. Tudi v tej smeri je torej pritožba toženke neutemeljena.

13Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje odločilo tako, kot je razvidno iz izreka odločbe.

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.