VSRS Sklep X Ips 222/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Vlade RS z dne 11. 3. 2010, s katero je ta na predlog ministra za finance z dne 10. 3. 2010, imenovala dr. A. A. z dnem 12. 3. 2010 na položaj direktorja Agencije...

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Po presoji Vrhovnega sodišča revident izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

8Revident namreč ni natančno in konkretno pojasnil, katero je pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča oziroma glede katerega je sodna praksa prvostopenjskega sodišča neenotna. Navedel je le, da naj bi šlo za presojo vprašanja potrebnih delovnih izkušenj in da obstaja različna praksa sodišča prve stopnje glede dela izven delovnega razmerja. Različno prakso sodišča prve stopnje je utemeljil s sklicevanjem na v tem upravnem sporu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in pred tem izdano sodbo v isti zadevi.

9S tako nekonkretizirano navedbo pa revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, kot je opisan v 6. točki te obrazložitve. Zato zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

10Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

11Zelo hude posledice revident utemeljuje s tem, da je prikrajšan za uveljavitev ustavne pravice do svobode dela in da mu izpodbijana sodba onemogoča, da bi zasedel položaj, ki po strokovni plati pomeni karierni in strokovni vrh njegovega dela.

12S to navedbo revident ne samo, da ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, kot je pojasnjeno v 10 točki te obrazložitve, ampak kot hude posledice zatrjuje posledice, ki v nobenem primeru ne morejo biti posledice v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve. Revidentu je namreč treba pojasniti, da v tem postopku za imenovanja direktorja Agencije ..., minister za finance, s seznama kandidatov, ki mu ga predloži natečajna komisija, izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši, in za katerega misli, da bo z njim lahko tvorno sodeloval, saj je odgovoren za delo Agencije. Odločitev ministra in tudi imenovanje s strani Vlade RS temelji na politični diskreciji. To pa pomeni, da tudi, če bi samo revident izpolnjeval formalne pogoje za imenovanje, je odločitev o tem, ali bo res predlagan v imenovanje, še vedno v diskreciji pristojnega ministra.

13Ker revident ni izkazal izpolnjevanje zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

14Vrhovno sodišče revidentovemu predlogu za združitev tega revizijskega postopka s pritožbenim postopkom I Up 254/2011 (pritožba zoper sklep I U 425/2010) ni sledilo. Obe zadevi pa je Vrhovno sodišče obravnavalo na isti seji.

K II. točki izreka:

15Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).