VSRS Sodba X Ips 367/2010

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 8. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo v ponovljenem postopku (po sodbi Upravnega sodišča RS, št. U 1974/2007 z dne 21. 4. 2009) ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d. d. (v nadaljevanju SOD) in odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 28. 3. 2007 (1. točka izreka), zavrnila zahtevo A za vračilo premoženja, ki ga je Glavna zadružna zveza LRS (v nadaljevanju GZZ) vložila v podjetja K, L in M (2. točka izreka) ter zavrnila zahtevek A za povračilo stroškov. Z odločbo prvostopenjskega upravnega organa je bilo med drugim odločeno, da upravičenki (revidentki) pripada za ustanoviteljski delež nekdanje GZZ v navedenih zadružnih podjetjih odškodnina v obliki obveznic v višini 33.709.196,33 DEM s pripadajočimi obrestmi in SOD naloženo, da revidentki v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izroči obveznice v navedeni vrednosti. Tožena stranka, ki je izvedla ugotovitveni postopek in o zadevi sama odločila, je zahtevek zavrnila, ker na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je GZZ vložila v navedena podjetja takšna sredstva, ki bi jih bilo mogoče vračati v smislu določb prvega odstavka 65. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad).

2Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe 65. člena ZZad ter 62. in 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

3Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. V obširni reviziji med drugim navaja, da sodišče prve stopnje zgolj sledi stališčem tožene stranke, brez posebnih pojasnil o tožbenih navedbah, poleg tega sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče ne obrazloži, zakaj niso podane podlage za vračanje zadružnega premoženja na podlagi drugega odstavka 65. člena ZZad. Sodba ni obrazložena oziroma je pomanjkljivo obrazložena, saj sodišče prve stopnje ni odgovorilo na nekatere tožbene navedbe. Revidentka je storila vse, kar je bilo potrebno, da se dokažejo vložena sredstva, za trditve tožene stranke, na kateri je dokazno breme, pa ni nobene dokazne podlage. Zaradi nepravilnega upoštevanja predloženih dokazov, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Pri oceni pravnega temelja vloženih sredstev bi moral upravni organ navedbe, ki v različnih poročilih osamosvojenih podjetij prikazujejo vlaganja zadružnih zvez kot kredite, jemati z rezervo že zato, ker so bila sredstva v času ustanoviteljskega statusa zadružnih zvez dana v drugačnem pravnem režimu, kot pa v času, ko podjetja niso bila več zadružna oziroma so zadružne zveze izgubile ustanoviteljske pravice do posameznega podjetja ali so kot ustanoviteljice posameznega podjetja prenehale. Ni logično po podržavljenju premoženja pričakovati, da bo podjetje potem, ko se je osamosvojilo in v celoti prešlo v delavsko samoupravljanje, izkazovalo določena sredstva kot sredstva prejšnjega nosilca oziroma kot (nekreditna) vlaganja zadružne zveze. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da revidentki za ustanoviteljski delež v navedenih zadružnih podjetjih, pripada odškodnina v obliki obveznic v višini 33.709.196,33 DEM ali 17.235.238,41 EUR s pripadajočimi obrestmi; da je SOD dolžna revidentki v roku treh mesecev po pravnomočnosti te sodbe izročiti obveznice v navedenem znesku s 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje ter, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka pod izvršbo v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča vse od plačila. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pod izvršbo v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča pa vse od plačila. Prijavlja tudi stroške revizijskega postopka.

4Odgovor na revizijo je vložila stranka z interesom (SOD). Strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR (1. točka), če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotne prakse, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. točka) ter, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko (3. točka).

7V obravnavani zadevi revidentka v reviziji izrecno ne uveljavlja nobenega od razlogov za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar pa v uvodu revizije (in enako že v tožbi) označi vrednost spornega predmeta 17. 235.238,41 EUR. Ta znesek ustreza višini odškodnine v obliki obveznic, ki je bila revidentki priznana z odpravljeno prvostopenjsko upravno odločbo. Prav odločbo tožene stranke, s katero je bila prvostopenjska odločba odpravljena in zavrnjena revidentkina zahteva, pa revidentka v celoti izpodbija v tem upravnem sporu.

8Glede na uveljavljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je v primeru, ko revident v reviziji navaja vrednost spornega predmeta, ta vrednost pa kot vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta očitno in jasno izhaja iz aktov, izdanih v konkretnem postopku, revizije ni mogoče zavreči zgolj zato, ker revident ni izrecno navedel, da uveljavlja izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na navedeno stališče in glede na v reviziji in tožbi navedeno vrednost spornega predmeta (17.235.238,41 EUR), ki očitno izhaja tudi iz izpodbijanega akta, ki povzema prvostopenjsko upravno odločbo, ta vrednost pa presega mejni znesek 20.000 EUR za dovoljenost revizije, je po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru izkazan razlog za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10V obravnavani zadevi ni sporno, da bi bila revidentka v tem primeru upravičena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo zadružnega premoženja (drugi odstavek 66. člena ZZad), če bi izkazala, da gre za vračanje premoženja, ki je lahko predmet vračanja po določbah ZZad oziroma ZDen.

11Določba 65. člena ZZad, ki je bila pravna podlaga za vložitev zahteve za denacionalizacijo v obravnavani zadevi, je glede na ZDen specialna norma in je z njo na poseben način urejeno vračanje zadružnega premoženja, le glede postopka in zavezancev se smiselno uporabljajo določbe ZDen. ZZad v prvem odstavku 65. člena določa, da se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu z ZZad vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam; v drugem odstavku pa, da premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov ali zadružne zveze po 9. 5. 1945 na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združile, vložile ali prenesle na podjetja oziroma pravne osebe, ni pa bilo vrnjeno niti ni prenehala pravica do vračila, postane v skladu z ZZad premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov oziroma zadružnih zvez.

12Glede ustanoviteljskih vložkov GZZ v zadružna podjetja sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno zavzela stališče, da je treba kot zadružno premoženje v smislu prvega odstavka 65. člena ZZad šteti vsa v ustanovitev navedenih zadružnih podjetij vložena sredstva GZZ, kolikor niso izvzeta po določbi drugega stavka prvega odstavka navedenega člena, ne glede na njihovo obliko, pri čemer pa so mišljena tako lastna sredstva GZZ, kot tudi po GZZ najeti krediti, kolikor jih je dokazno odplačala GZZ, ter, da je obseg vloženih sredstev, treba dokazovati in ugotavljati po splošnih pravilih upravnega postopka.

13Odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pri svojem odločanju vezano tudi Vrhovno sodišče. V upravnem postopku je bilo za podjetje K ugotovljeno: da je bilo podjetje ustanovljeno z odločbo GZZ z dne 17. 1. 1954, v kateri je tudi navedeno, da se podjetju dodelijo v upravljanje osnovna in obratna sredstva v skupni vrednosti 497.000.000,00 DIN; da iz listin (finančno poročilo z dne 31. 12. 1955, bilančna priloga št. 13) izhaja, da je bila GZZ aktivno vključena v izgradnjo podjetja in, da je med dolgoročnimi krediti za dokončanje investicij naveden kredit GZZ v višini 155.050.132,00 DIN, iz bilančne priloge pa tudi izhaja, da je imelo podjetje konec leta 1955 dolgoročne kredite v skupnem znesku 438.206,180,00 DIN, v katerem je obsežen tudi navedeni kredit GZZ. Za podjetje M je bilo v upravnem postopku ugotovljeno: da je bilo podjetje ustanovljeno z odločbo GZZ iz leta 1955, v kateri je tudi navedeno, da se podjetju dodelijo v upravljanje osnovna in obratna sredstva v skupni vrednosti 436.789.000,00 DIN; da iz bilance za leto 1960, ki se nanaša na podjetja N, izhaja, da je imelo podjetje investicijska posojila in da ni dokazov o tem, da je v izgradnjo hladilnice sredstva vložila GZZ ter da vložek GZZ tudi ni dokazan s predloženim gradbenim dovoljenjem (z dne 21. 4. 1955), ki je bilo izdano za gradnjo hladilnice. Za podjetje L je bilo v upravnem postopku ugotovljeno: da je bilo podjetje ustanovljeno z odločbo GZZ z dne 17. 10. 1955, v kateri je tudi navedeno, da ustanovitelj daje podjetju osnovna sredstva v vrednosti 790.000.000.00 DIN in da se bodo stalna obratna sredstva podjetju določila, ko bo pričelo podjetje s poskusnim obratovanjem, ter da zatrjevana višina vloženih sredstev v podjetje tudi ni dokazana s predloženo Informacijo o izkoriščenju investicijskih sredstev, dodatnih potrebah in ureditvi obratnih sredstev L.

14Vrhovno sodišče je vezano na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti). Po presoji Vrhovnega sodišča je, upoštevajoč v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, odločitev v obravnavani zadevi pravilna in zakonita.

15Po Uredbi o ustanavljanju podjetij in obratov (Ur. l. FLRJ, št. 51/53), ki je bila tudi pravna podlaga odločb o ustanovitvi zadevnih podjetij, je bil ustanovitelj podjetja dolžan zagotoviti sredstva za obratovanje podjetja. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da v aktih o ustanovitvi zadevnih podjetij, ki jih je kot dokaz v obravnavani zadevi predložila revidentka, ni navedena narava sredstev, ki jih je GZZ kot ustanoviteljica dodelila v določeni vrednosti tem podjetjem; da višina teh sredstev ni potrjena z nobeno od predloženih listin; da so se navedena podjetja financirala tudi z dolgoročnimi krediti, pri čemer pa ni izkazano, da bi kredite odplačevala GZZ.

16Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze, potrebne za ugotovitev upravičenosti zahteve. Kot izhaja iz predloženih spisov, je upravni organ dal revidentki možnost, da za vsako od treh ustanovljenih podjetij navede in predloži dokaze o sredstvih GZZ, vloženih v ta podjetja. V upravnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da revidentka ni predložila dokazov o tem, kaj so predstavljala v aktih o ustanovitvi zadevnih zadružnih podjetij navedena osnovna in obratna sredstva, katerih vrednost je bila v teh aktih sicer navedena, niti ne, ali so bila ta sredstva last zadružne zveze niti, ali je s strani GZZ najete kredite odplačala GZZ. Ker, kot izhaja iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je, kot že navedeno, Vrhovno sodišče vezano, predloženi dokazi v obravnavani zadevi niso omogočali ugotovitve upravičenosti zahteve za vračilo zadružnega premoženja, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča zahteva za vračilo neizkazano vloženega zadružnega premoženja pravilno zavrnjena.

17Upoštevajoč navedeno ni utemeljen revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

18Vrhovno sodišče meni, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presodilo, da izvedba glavne obravnave ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča, saj se je revidentka v tožbi sklicevala le na dokaze, ki jih je presojal že upravni organ pri svoji odločitvi in se je sodišče z njegovo presojo strinjalo.

19Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih

20Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu zato jih ni presojalo.

21Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

22Revidentka z revizijo ni uspela. Zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.