VSRS Sklep I Up 258/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2010, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper oceno sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru, po kateri tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje po 29. členu Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), ne pa pogojev za hitrejše napredovanje po drugem odstavku 32. člena ZSS.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da zoper sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper oceno sodniške službe, ki jo je podal Personalni svet Višjega sodišča v Mariboru, sodnik v upravnem sporu nima samostojnega pravnega varstva. Iz določb 35. in 36. člena ZSS ne izhaja, da bi ZSS zoper tak sklep posebej določal ali predvidel možnost sodnega varstva. Z navedeno oceno ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, z njo pa tudi ni bilo vsebinsko poseženo v pravni položaj tožnika, zato ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

3Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitve materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je bilo z oceno sodniške službe odločeno tudi o pravici in pravnem položaju tožnika (morebitno napredovanje), saj lahko Sodni svet šele na podlagi te ocene odloča o napredovanju sodnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje že odločalo o podobnih primerih (na primer U 1345/2008 in U 450/2004), kjer je zavzelo nasprotno stališče, s tem pa mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje (ko je ugotovilo, da ne izpodbija upravnega akta v smislu ZUS-1, temveč odločbo drugostopenjskega upravnega akta, s katero je bila pritožba zavrnjena) opozoriti in zahtevati odpravo pomanjkljivosti po 31. členu ZUS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno vročanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik nima samostojnega pravnega varstva zoper sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, s katerim je bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper oceno sodniške službe.

7Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da s tem aktom (še) ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici. V upravnem sporu se namreč lahko izpodbijajo le tisti akti (praviloma upravni, drugi pa samo, če tako določa zakon – na primer 5. in 17. člen ZUS-1), s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (2. člen ZUS-1). Upravni akt v smislu ZUS–1 pa ni akt, ki v izreku ne vsebuje odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika, kakršen je obravnavan primer, saj tak akt (v nobenem primeru) ne posega v pravni položaj tožnika (in kot tak ne vpliva na vsebino prvostopenjskega akta). V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za „drug akt“ v smislu ZUS-1, saj ZSS (niti kakšen drug zakon) sodnega varstva zanj ne predvideva. Takšno stališče izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (na primer I Up 7/2002 in I Up 994/2003 ter I Up 660/2003).

8Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa tožnik glede na okoliščine primera nima samostojnega sodnega varstva niti zoper oceno sodniške službe personalnega sveta, saj se o njegovi pravici odloči šele z odločitvijo sodnega sveta o sodnikovem napredovanju v skladu z določbo 28. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Glede na pojasnjeno je neutemeljen tožnikov očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi „nesklepčnosti tožbe“ tožnika pozvati, naj popravi svoj zahtevek po določbi 31. člena ZUS-1, saj takšno postopanje sodišča (ki je sicer predvideno zgolj pri formalni pomanjkljivosti akta, ne pa pri vsebinski pomanjkljivosti, za kakršno gre v obravnavanem primeru) na odločitev ne bi imelo vpliva.

9Glede na opisano ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne vpliva niti sklicevanje revidenta na odločbe sodišča prve stopnje, ki naj bi v podobnih primerih, kot je obravnavani, odstopale od stališča v izpodbijani sodbi.

10Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v tem primeru niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.