VSRS Sodba IV Ips 66/2011

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

A.

1Prekrškovni organ, Postaja Prometne policije Ljubljana, je R. J. izdal plačilni nalog z dne 18. 9. 2009, zaradi prekrškov po petem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in po desetem odstavku 197. člena ZVCP-1, s katerim mu je izrekel globo v višini 1.000 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 3730/2009 z dne 15. 2. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in navedla, da se sodišče do navedb v zahtevi za sodno varstvo ni vsebinsko opredelilo in ni navedlo nobenih razlogov za svojo odločitev. Po njenem mnenju trditev sodišča, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ni navedel niti ene okoliščine o prekrških, ki bi jo sodišče lahko preizkusilo, nima osnove, saj so v zahtevi za sodno varstvo navedeni povsem konkretni očitki zoper plačilni nalog. Glede prekrška po desetem odstavku 197. člena ZVCP-1 je navedla, da je izrek odločbe nerazumljiv, saj ta pravna kvalifikacija določa globo za prekršek, ki ga lahko stori pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali odgovorna oseba pravne osebe s kršitvijo drugega ali sedmega odstavka 197. člena ZVCP-1. Iz takšne odločbe ni jasno, kakšen naj bi bil dejanski stan tega prekrška. Kršitev 62. a člena ZP-1 vidi v tem, da sodišče ni preizkusilo ali je izrek odločbe razumljiv, čeprav je to dolžno storiti po uradni dolžnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Ali je izrek odločbe razumljiv mora sodišče na podlagi 62. a člena ZP-1 preizkusiti tudi po uradni dolžnosti. Ker ZP-1 ne predpisuje izrecne

vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, je potrebno v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zahteva za sodno varstvo je edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku in predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku, zato je potrebno dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, razlagati še nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.

5Obvezne sestavine plačilnega naloga določa drugi odstavek 57. člena ZP-1. V skladu s to določbo plačilni nalog velja kot pisna odločba o prekršku, ki mora med drugim vsebovati pravno opredelitev prekrška, ne pa tudi opisa dejanja, s katerim je bil storjen prekršek, niti obrazložitve. V obravnavanem primeru je bil storilcu izdan plačilni nalog za prekršek po desetem odstavku 197. člena ZVCP-1, ki predpisuje globo za pravno osebo, samostojnega podjetnika posameznika in odgovorno osebo pravne osebe, ki ravnajo v nasprotju z drugim ali sedmim odstavkom tega člena. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja, da pravna opredelitev prekrška po desetem odstavku 197. člena ZVCP-1 nima zveze na določbo drugega ali sedmega odstavka tega člena, kot tudi, da ta določba za storilca R. J., ki ga prekrškovni organ ni obravnaval kot samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorno osebo pravne osebe, ni uporabljiva. Pravilna pravna opredelitev prekrška v postopku, kjer opis dejanja, s katerim je bil storjen prekršek, ni obvezen, pomeni bistven pogoj za uspešno izvrševanje pravice do pravnega sredstva. Vendar tudi v tem postopku nepravilna pravna opredelitev prekrška ne predstavlja vedno kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ampak samo takrat, kadar tudi druga dejstva in okoliščine kažejo, da so glede vsebine očitka v postopku obstajale nejasnosti (podobno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2007 z dne 19. 6. 2008). Po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru glede vsebine očitka storilcu obstajale nejasnosti, na kar ne kaže samo nepravilna pravna opredelitev prekrška, ampak tudi nejasen in

nerazumljiv kratek opis dejanja v plačilnem nalogu, ki vsebuje nekaj navrženih in nepovezanih besednih zvez in številk, iz katerih ni mogoče razbrati zakonskih znakov očitanih prekrškov. Nepravilno pravno opredelitev prekrška bi lahko odpravilo sodišče, kateremu je prekrškovni organ skupaj z zahtevo za sodno varstvo priložil še kratek opis dejanskega stanja, iz katerega je razvidno, da se storilcu očita vožnja neregistriranega motornega vozila in uporaba registrskih tablic na vozilu, za katerega niso bile izdane. Izrek odločbe je, kljub priloženemu opisu dejanskega stanja, ostal nerazumljiv, saj je sodišče v

uvodu odločbe povzelo pravno opredelitev prekrška, kot izhaja iz izpodbijanega plačilnega naloga, v obrazložitvi pa očitanih prekrškov pravno sploh ni opredelilo, čeprav je razumljivost izreka sodišče dolžno preizkušati po uradni dolžnosti, na nejasnost in nepravilno uporabo materialnega prava pa je opozoril tudi storilec v zahtevi za sodno varstvo. Ker v obravnavanem primeru zakonskih

znakov prekrška ni mogoče razbrati niti iz kratkega opisa dejanskega stanja na plačilnem nalogu, niti ni pomanjkljivosti plačilnega naloga odpravilo sodišče, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, je Vrhovno sodišče zaključilo, da je zaradi nepravilne pravne opredelitve prekrška po desetem odstavku 197. člena ZVCP-1, izrek odločbe nerazumljiv in je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

6Poleg očitka, da je izrek odločbe nerazumljiv, vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 tudi zato, ker sodba nima razlogov, saj sodišče ni odgovorilo niti na eno navedbo storilca iz zahteve za sodno varstvo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je podan en prekršek, ker so znaki drugega vsebovani v prvem prekršku, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, saj dejanski stan prekrška ni bil opisan, da so bile preizkusne tablice pridobljene pri pristojnem organu, da je bil pravilno naveden tip vozil, do napake je prišlo samo pri zapisu številke šasije. Zahtevi za sodno varstvo je priložil odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica z dne 9. 2. 2009, s katero je bilo družbi T. d. o. o., izdano dovoljenje za uporabo kovinskih preizkusnih tablic oznake PREIZKUŠNJA KP ... in potrdilo za preizkusno vožnjo in preizkusno tablico z dne 18. 9. 2009, ki ga je izdala pooblaščena oseba družbe T. d. o. o. Te navedbe je sodišče zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, da vložnik zahteve za sodno varstvo ni navedel niti ene same okoliščine o prekrških, ki se mu očitajo in ki bi jih sodišče lahko preizkusilo.

7Po presoji Vrhovnega sodišča se od vložnika zahteve za sodno varstvo, ki jo vlaga zoper plačilni nalog z nepravilno pravno opredelitvijo prekrška in nerazumljivim opisom dejanskega stanja, ne more zahtevati enakega standarda obrazloženosti in substanciranosti vloge, kot velja za vložnike, ki vlagajo zahteve za sodno varstvo zoper plačilne naloge, kjer ni nikakršnih nejasnosti v zvezi z vsebino očitka storilcu. Iz navedb storilca, predvsem pa iz priloženih listin, je mogoče razbrati, da je bilo družbi T. d. o. o., na podlagi 24. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil (Ur. l. RS, št. 66/2005, 48/2006, 66/2007), izdano dovoljenje za uporabo kovinskih preizkusnih tablic oznake PREIZKUŠNJA KP ... Te preizkusne tablice se od običajnih preizkusnih tablic razlikujejo po tem, da jih upravna enota lahko izda samo pravni osebi ali samostojnemu podjetniku posamezniku, ki sta registrirana za prodajo vozil in imata ustrezne poslovne prostore. V dovoljenju za uporabo kovinskih preizkusnih tablic upravna enota določi veljavnost, namen uporabe, pooblaščenca za izdajo potrdila za preizkusno vožnjo in največ šest pooblaščencev za vožnjo vozil, označenih s temi tablicami. Dovoljenje za uporabo kovinskih preizkusnih tablic se izda z veljavnostjo enega leta z možnostjo ponovne izdaje. Za vsako posamezno vožnjo pooblaščenec pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika izda pooblaščencu za vožnjo vozil, označenih s temi tablicami, potrdilo za preizkusno vožnjo in mu izroči kovinske preizkusne tablice. Storilec je zahtevi za sodno varstvo priložil tako dovoljenje za uporabo kovinskih preizkusnih tablic (odločba Upravne enote Ilirska Bistrica), kot tudi potrdilo za preizkusno vožnjo, za katero je v zahtevi povedal, da je prišlo do napake pri zapisu številke šasije, preizkusne tablice pa so bile pravilno pridobljene pri pristojnem organu. Sodišče se do teh navedb in listin ni opredelilo in ni presojalo vpliva napake pri zapisu številke šasije na obstoj očitanega prekrška in morebitnega obstoja navideznega steka z drugim očitanim prekrškom (na kar je storilec opozoril v zahtevi za sodno varstvo) ter drugih pogojev za pravilno in zakonito uporabo kovinskih preizkusnih tablic (veljavnost dovoljenja za uporabo kovinskih preizkusnih tablic, namen uporabe, ali je potrdilo izdala pooblaščena oseba družbe T. d. o. o., ali je vozilo vozil eden od pooblaščencev za vožnjo).

8S tem, ko je sodišče oceno navedb zahteve za sodno varstvo iz obrazložitve povsem izpustilo oziroma jih je zavrnilo s posplošeno navedbo, da vložnik ni navedel niti ene okoliščine, ki bi jo sodišče lahko preizkusilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

9Ker je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1 glede na naravo ugotovljene kršitve izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.