VSL sodba I Cpg 737/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v zvezi s popravnim sklepom odločilo, da se sklep o nasprotni izvršbi Ig 242/2006 z dne 23.1.2008 v celoti razveljavi in se postopek nadaljuje kot po tožbi (1. točka izreka), zaradi umika tožbe za znesek zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 17.463,57 EUR (prej 4,184.970,00 SIT) od dne 26.5.2006 do dne 28.9.2006 pa je postopek ustavilo (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 17.463,57 EUR (prej 4,184.970,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 16.10.2006 dalje do izpolnitve obveznosti (3. točka izreka), tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 17.463,57 EUR (prej 4,184.970,00 SIT) od dne 28.9.2006 do dne 15.10.2006 pa je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka), dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 407,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska nastalih izvršilnih stroškov v višini 178,82 EUR od dne 15.2.2008 dalje in od zneska nastalih pravdnih stroškov v višini 228,46 EUR od poteka 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti (5. točka izreka).

2Zoper 3., 5. in 6. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožnici pa naloži v plačilo priglašene stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in tožencu naloži plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do dneva plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je dne 16.10.2006 vložila predlog za nasprotno izvršbo in Okrajno sodišče v Črnomlju je dne 23.1.2008 izdalo sklep o nasprotni izvršbi Ig 242/2006-2. Po vložitvi ugovora je Okrajno sodišče v Črnomlju dne 30.7.2010 izdalo sklep, s katerim je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Po 68. členu ZIZ o predlogu za nasprotno izvršbo odloča izvršilno sodišče (ki je odločalo o predlogu za izvršbo), pri čemer v primeru, da upnik (toženka) v predpisanem roku izjavi, da predlogu nasprotuje, sodišče o njem odloči po opravljenem naroku. Sodišče torej nikoli ne postopa kot pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (2. odstavek 62. člena ZIZ), kot je v konkretnem primeru ravnalo Okrajno sodišče v Črnomlju.

6Po tako nastali procesni situaciji je sodišče prve stopnje nato presojalo, ali so podani pogoji za nasprotno izvršbo po 67. členu ZIZ, hkrati pa je pri odločanju upoštevalo tudi ustrezna določila pravdnega postopka; ker pa je sklep z dne 30.7.2010 že postal pravnomočen, se pritožbeno sodišče v tem delu strinja s pritožbo, da je v tej fazi postopka mogoče predlog za nasprotno izvršbo obravnavati zgolj (še) kot tožbo iz naslova neupravičene obogatitve.

7Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek 190. člena OZ). Stranka (tožnica) mora torej za utemeljenost tožbenega zahtevka na neupravičeno obogatitev trditi in dokazati okoriščenje toženca, prikrajšanje tožnice, odsotnost pravnega temelja in vzročno zvezo.

8Tožnica s predlogom za nasprotno izvršbo (sedaj tožbo) od toženca terja nazaj preplačilo, torej del tožencu preveč plačanih sredstev, pri čemer ni sporno, da je tožnica tožencu med tekom izvršilnega postopka (po izdaji sklepa, s katerim je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v dovolilnem delu in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Novem mestu – priloga C3) dne 26.5.2006 na njegov račun nakazala znesek 4,184.970,00 SIT (17.463,57 EUR), tožnici pa je bilo hkrati dne 7.9.2006 in 8.9.2006 z rubežem in prenosom denarnih sredstev iz računa odtegnjenih 9,925.231,40 SIT. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni pomembno, ali dolžnik (tožnica) sedaj z nasprotno izvršbo (tožbo) terja nazaj tisti del sredstev, ki so mu (ji) bili odtujeni na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi (prisilno), ali del, ki ga je tožnica tožencu sama (prostovoljno) plačala na podlagi (pravnomočnega) sklepa o izvršbi (N. Plavšak, R. Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 675).

9V konkretnem primeru je med pravdnima strankama v spornem trenutku preplačila dolga obstajalo dvojno obligacijsko razmerje, in sicer na podlagi Podjemne pogodbe št. 3/20 (219.256,74 EUR) in ločeno po računu št. 14/2005 (35.584,63 EUR) (predmet izvršbe Ig 242/2006). Pritožbeni očitek, da tožnica tekom izvršbe s plačilom zneska 4,184.970,00 SIT (17.463,57 EUR) ni plačala v izvršbi uveljavljene terjatve 9,925.231,40 SIT, pač pa neko drugo terjatev iz naslova Podjemne pogodbe št. 3/20, je neutemeljen. Iz plačilnega naloga (priloga A3) namreč jasno izhaja, da je tožnica ob plačilu navedla, da plačuje odškodnino. Ker je tožnica v postopku navedla, da druge škode, ki bi jo tožnica tožencu lahko oziroma morala plačati, ni bilo, toženec pa tej trditvi ni ugovarjal, je takšna navedba namena nakazila s strani tožnice po mnenju pritožbenega sodišča dovolj določna in konkretna, da je mogoče šteti, da je tožnica z njo delno poravnala ravno obveznost, izterjevano v navedenem izvršilnem postopku Ig 242/2006 (podobno VSL sklep II Cpg 512/1999 z dne 21.10.1999).

10Ker je tožnica s plačilom zneska 4,184.970,00 SIT (17.463,57 EUR) torej delno poplačala račun št. 14/2005 in ne kakšnega drugega računa oziroma kakšne svoje obveznosti po Podjemni pogodbi, je mogoče šteti, da je tožnica brez pogodbenega temelja dvakrat plačala del svoje obveznosti po računu št. 14/2005 in ne - da je delno avtomatično poravnala svoje obveznosti iz drugega, ločenega temelja (Podjemne pogodbe) (podobno tudi sodba II Ips 90/2008 z dne 26.11.2009 in VSL sodba II Cp 970/2011 z dne 29.7.2011). Takšnega razlogovanja ne more spremeniti niti odločba VS sodba II Ips 507/1993 z dne 30.6.1994, po kateri obogatitve oziroma prikrajšanja ni, dokler med strankama obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga. Navedeno stališče se namreč nanaša zgolj na vprašanje zastaranja zahtevka iz neupravičene obogatitve, ki začne teči, ko pogodbeno ali kakšno drugo razmerje me strankama dokončno preneha, pri čemer je v tem primeru med strankama obstajalo zgolj eno samo (pogodbeno) razmerje. V konkretnem primeru pa gre nasprotno za dve povsem ločeni pravni podlagi, pri čemer se račun št. 14/2005 šteje kot samostojna in neodvisna pogodbena podlaga, ki je tekom dvojnega plačila delno (v znesku preplačila) odpadla. Vprašanje, ali toženec morda gledano celostno (ob upoštevanju dolga po Podjemni pogodbi) ni okoriščen oziroma ni okoriščen za celotni vtoževani znesek (kartice partnerjev – priloga B2), za konkretni primer zato ni odločilno, posledično pa so tudi pritožbene navedbe, ki se tičejo Podjemne pogodbe, kompenzacij po tej pogodbi, plačevanja z zamudo, dokazovanja z izvedencem finančne stroke itd., nerelevantne.

11Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica kot neupravičeno prikrajšana tožencu dvakrat (v višini preplačila) izpolnila isto obveznost (izpolnitev neobstoječe obveznosti ali condictio indebiti), zaradi česar je bil toženec neupravičeno obogaten. Ker je prva obveznost z izpolnitvijo delno prenehala (1. odstavek 270 člena OZ), ob drugi (prisilni) izpolnitvi ni več obstajala, zaradi česar je bila druga izpolnitev opravljena brez pravnega temelja. Predpostavke za neupravičeno obogatitev po 190. in 191. členu OZ so torej po mnenju pritožbenega sodišča v celoti izpolnjene.

12Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP).

13Ker toženec ni uspel s pritožbo, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP). Prav tako tudi tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.