UPRS sodba III U 156/2011

Tožba se zavrne.

Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo prošnjo tožnice z dne 22.6.2010 za pravno svetovanje in zastopanje ter za oprostitev plačila stroškov postopka v zvezi z odškodninsko tožbo zoper A. banko d.d. zaradi plačila odškodnine za škodo nastalo zaradi opravljenega rubeža po sklepu Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I 99/2010 z dne 7.4.2010. Iz obrazložitve izhaja, da je Okrožno sodišče o tožničini prošnji za dodelitev Bpp z dne 22.6.2010 odločalo v ponovljenem postopku, ker je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici z dne 15.12.2010, odpravljena odločba opr. št. Bpp 452/2010 z dne 11.10.2010, s katero je bila tožnici odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na 1. stopnji in kot oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka zoper A. banko d.d. zaradi plačila odškodnine v višini 1.500,00 EUR za škodo povzročeno z nezakonitim rubežem. Po povzemanju navedb v tožničini prošnji in podatkov v spisu, tožena stranka navaja, da morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti hkrati podane vse predpostavke, ki so za uveljavljanje odškodninske odgovornosti predpisane in sicer protipravnost dejanja ali opustitve, škoda, vzorčna zveza in krivda. Ob upoštevanju določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ugotavlja, da ravnanje banke, ki je rubež in odtegnitev zneska 100 EUR opravila v skladu s sklepom o izvršbi I 99/2010, ne more pomeniti protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, zato tudi ni izpolnjen pogoj določen v 24. členu ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevane v obravnavani prošnji.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz razlogov določenih v 2. in 3. točki 27. člena ZUS-1. V zvezi s tem toženi stranki očita, da je odločbo izdala šele 7 mesecev po tem, ko je bila tožnici zaprošena brezplačna pravna pomoč dne 11.10.2010 že odobrena. Tožnica meni, da bi morala tožena stranka po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči izdati odločbo v 30 dneh. Navedena kršitev pa vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe, saj je tožba, za katero ji je bila dne 11.10.2010 dodeljena pravna pomoč že vložena, kar pomeni, da tožnica v pravdnem postopku, v katerem ostaja sama brez ustreznega pravnega zastopanja ni postavljena v enakopraven položaj. S tem se po tožničinem mnenju posega v njene osnovne pravice in je podana kršitev enakosti pred zakonom. Toženi stranki očita, da navedene ugotovitve v ugotovljenem dejanskem stanju ni upoštevala. Ne strinja se niti z ugotovitvijo, da banka v izvršbi ni posegla na sredstva, ki jih ima tožnica pri njej na računu v nasprotju z zakonom o izvršbi. V zvezi s tem toženi stranki očita, da ni ugotavljala iz katerega naslova so bila tožnici nakazana sredstva na račun in da zato ni pravilna ugotovitev, da tožnici z izvršbo ni poseženo tudi v invalidsko pokojnino. Izpodbija pa tudi ugotovitev, da je banka ravnala pravilno, čeprav je prenehala s plačevanjem zdravstvenega zavarovanja iz tožničinega računa.

Na podlagi vsega navedenega je prepričana, da je banka v izvršbi na denarna sredstva tožnice, ki so izvzeta iz izvršbe, posegla v pravice tožnice do socialnega varstva. Zato tožnica meni, da izkazuje tudi možnost uspeha v tožbi, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani z opr. št. II P 395/2010 proti A. banki d.d. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek in odločanje.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila spis opr. št. Bpp 927/10.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da je bila odločba Bpp 452/2010-15 z dne 11.10.2010, s katero je bilo ugodeno tožničini prošnji za odobritev redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na I. stopnji ter kot oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka zoper A. banko zaradi plačila odškodnine v višini 1.500,00 EUR za škodo nastalo zaradi rubeža po sklepu Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I 99/2010 opravljenega v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju, odpravljena s sodbo tega sodišča III U 488/2010-10 z dne 15.12.2010.

Tožbena trditev, da bi morala tožena stranka o njeni prošnji v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči odločiti v 30 dneh od 11.10.2010, ko je bila s prvo odločbo zahtevana brezplačna pravna pomoč tožnici odobrena in tožbeni očitek, da je zato z izpodbijano odločbo poseženo v tožničine osnovne pravice in kršeno načelo enakosti pred zakonom je brez dejanske in pravne podlage.

Iz določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. preč. bes. in 23/08 – ZBPP) namreč izhaja, da je tudi zoper odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči prosilcu, dovoljena tožba v upravnem sporu (34. člen ZBPP) in da se zaradi spremenjenih okoliščin in neupravičenega prejema po določbah VII. poglavja ZBPP že dodeljena brezplačna pravna pomoč lahko tudi odvzame.

V obravnavanem primeru je bila odločba z dne 11.10.2010 odpravljena s sodbo izdano na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). Zato je pričel 30 dnevni rok za izdajo nove določbe teči z dnem vročitve navedene sodbe toženi stranki in ne 11.10.2010 kot to zatrjuje tožnica. Izpodbijana odločba je bila sicer res izdana po izteku 30 dnevnega roka določenega v 4. odstavku 64. člena ZUS-1. Ker pa niti iz ZUS-1 in niti iz ZBPP ne izhaja, da organ pristojen za dodelitev brezplačne pravne pomoči, po izteku instrukcijskega roka ne sme zavrniti prošnje za brezplačno pravno pomoč, je neutemeljen tožbeni očitek, da je bil z izdajo izpodbijane odločbe kršen ZBPP in da so bile zato kršene tožničine osnovne pravice, niti načelo enakosti pred zakonom.

Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe in očitki, s katerimi tožnica utemeljuje tožbeni razlog nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe v skladu z napotili danimi v sodbi tega sodišča na podlagi podatkov v spisu pravilno ugotovila dejstvo, da je A. banka d.d. izvrševala sklep Okrajnega sodišča v Kopru I 99/2010 in da tožnica zahteva brezplačno pravno pomoč zaradi škode, ki ji je nastala v zvezi z izvrševanjem navedenega sklepa. Že to dejstvo pa po presoji sodišča zadošča za zaključek, da je vlaganje odškodninske tožbe vsaj preuranjeno in da zato tudi dodelitev po tožnici zaprošene brezplačne pravne pomoči v zadevi odškodninske tožbe ni smotrno. Po določbi 52. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/89, 69/06, 115/06, 93/07, 121/07, 45/08, 28/09 in 51/10 - ZIZ) ima namreč stranka pravico, da z vlogo od sodišča zahteva, naj nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki jo je storila pri opravljanju izvršbe, odpravi.

Iz podatkov v spisu in niti iz tožbenih navedb pa ne izhaja, da je tožnica pravico, ki jo ima po 52. členu ZIZ izkoristila. To pa pomeni, da za odpravo nepravilnosti, za katere tožnica zatrjuje, da jih je storila A. banka v izvršilnem postopku, vlaganje tožbe ni potrebno. Kontrola zakonitosti sklepa o izvršbi in poteka izvršbe je v skladu z določbami ZIZ prepuščena izvršilnemu in pritožbenemu sodišču. Ker tožnica sama zatrjuje, da ji je banka povzročila škodo z rubežem in prenosom sredstev po sklepu I 99/2010, ne zatrjuje pa, da je banki sodišče s sklepom naložilo odpravo nepravilnosti pri izvrševanju sklepa I 99/2010, se sodišče na podlagi podatkov, na katerih temelji ugotovitev v izpodbijani odločbi, strinja s toženo stranko, da sam način izvršitve sklepa o izvršbi s strani banke ne more predstavljati protipravnega ravnanja kot enega izmed pogojev potrebnih za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Zato je po presoji sodišča tudi odločitev tožene stranke, ki temelji na določbi 24. člena ZBPP pravilna in zakonita.

Iz navedenih razlogov je tudi ugotavljanje v tožbi zatrjevanih dejstev, s katerimi tožnica sploh ne izkazuje, da za opravo rubeža in prenosa sredstev iz njenega računa banka ni imela več pravne podlage v sklepu I 90/2010, po presoji sodišča za odločanje v tem sporu ni bilo potrebno.

Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.