VSL sodba in sklep II Cp 2212/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 02. 10. 2010 do plačila. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2Zoper omenjeni sklep in sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je njegovo zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo in je dne 04. 04. 2010 pridobil zdravniško potrdilo svoje osebne zdravnice, ki ga prilaga pritožbi. Pred tem zaradi bolezni ni mogel do zdravnika. Opravičilo je izdano na za to predpisanem obrazcu. Poleg tega tožniku ničesar ne dolguje. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožniku naloži plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob upoštevanju 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje, dovoli na njen predlog opraviti to dejanje pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega razloga. Vsebino predpostavke „upravičeni razlog“ ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru, po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen razlog je vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je zgodil stranki (1). Kot takšen, upravičen razlog za zamudo roka za odgovor na tožbo, tožena stranka navaja svojo bolezen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj dejstvo, da bil toženec bolan, še ne predstavlja upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Bolezen je namreč lahko takšen razlog zgolj, če je nepredvidljiva in nenadna in zato predlagatelju prepreči, da bi pravočasno opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu (2). Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-184/98. Odločilo je, da je nenadnost in nepredvidljivost bolezni pogoj za oceno upravičenosti razloga za izostanek z naroka (smiselno tudi za opravo procesnega dejanja). Če bolezen ni takšna namreč velja, da ima stranka dovolj časa, da si zagotovi prisotnost na naroku (oziroma opravo procesnega dejanja) preko pooblaščenca. Omenjene okoliščine bi moral toženec zatrjevati in tudi dokazati. Toženec niti v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti v pritožbi ne pove za kakšno bolezen naj bi šlo (hudo, nenadno, nepredvidljivo) in kako naj bi ta vplivala na njegovo psihofizično stanje. Tako je pritožba neutemeljena že zaradi pomanjkanja trditvene podlage.

Poleg tega toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot edini dokaz za obstoj bolezni predlaga svoje zaslišanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je takšen dokaz preskop. K pritožbi je nato toženec priložil zdravniško spričevalo na obrazcu, predpisanem v 115. členu ZPP. Skladno z določbo 337. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti prej. Toženec v pritožbi navaja, da je zdravniško potrdilo lahko pridobil šele 04. 04. 2011 (po končanem postopku na prvi stopnji), ko se je njegovo zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo. Za potrditev te navedbe pa ne predlaga nobenega dokaza. Navedba, da toženec pred omenjenim datumom tega dokaza ni mogel predložiti niti predlagati, torej ni z ničemer izkazana. Gre za pritožbeno novoto, za katero toženec ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato je sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, pritožbeno sodišče pa je pri odločitvi o pritožbi ne sme upoštevati.

Potrdilo, ki ga toženec prilaga pritožbi je izdano na podlagi 115. člena ZPP. To potrdilo se uporablja za opravičilo odsotnosti iz naroka, ne pa za dokazovanje upravičenosti razlogov za nepravočasno vložitev odgovora na tožbo.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec roka za odgovor na tožbo ni zamudil iz opravičenih razlogov. Pritožba zoper sklep je tako neutemeljena in jo je potrebno zavrniti (365. člen ZPP).

7S pritožbeno navedbo, da toženec tožniku ničesar ne dolguje, toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudna sodba se iz tega razloga ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Pritožbo zoper zamudno sodbo je bilo tako potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Ker toženec s pritožbo ni uspel, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako tudi VSL v sklepu 2021/2011.

(2) L. Ude, N. Betetto, A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009; A. Galič, str. 490.