VSL sodba I Cp 2073/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101792/2008 z dne 27. 08. 2009, ki tožencu nalaga, da mora tožniku plačati 230,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2008 dalje in 43,51 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov je odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške, tožniku pa mora povrniti njegove z obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2Toženec se je pravočasno pritožil zaradi kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev prve sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo zgolj na podlagi dokazov, ki jih je predlagal tožnik, medtem ko je toženčev dokazni predlog za zaslišanje toženca in njegove matere zavrnilo. Tak način sojenja ni zakonit, saj toženec nima nikakršnih možnosti, da dokaže svoj prav. Sodba je tudi nepopolna, saj sodišče ni odločilo, koliko pravdnih stroškov je toženec dolžan povrniti tožniku.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V stroškovnem izreku prve sodbe je res izpadla navedba zneska pravdnih stroškov, ki jih mora toženec plačati tožniku. Sodišče prve stopnje je to pomanjkljivost odpravilo s popravnim sklepom, zoper katerega se toženec ni več pritožil. Popravljeni izrek nadomešča prvotnega, sicer pa je odločitev o povrnitvi stroškov in njihova odmera v sodbi pravilna in tudi ustrezno obrazložena.

6Sodba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, se sme po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena istega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7Pritožbeni dvom o dejanskem stanju, ki predstavlja podlago izpodbijane sodbe, je po navedenem brez pomena. Poleg tega toženec v pritožbi ni pojasnil, katerega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Ponujeni dokaz z zaslišanjem toženca in toženčeve matere je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo. Z njuno izpovedjo namreč ne bi bilo mogoče ovreči listinskih dokazov, na podlagi katerih se je sodišče prve stopnje prepričalo, da je bil toženec v spornem obdobju lastnik stanovanja in da ni poravnal obratovalnih stroškov, ki jih po 59. členu Stanovanjskega zakona v zvezi s 30. členom istega zakona dolguje tožniku kot upravniku. Sicer pa strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Po 213. členu ZPP namreč sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj so bili zavrnjeni toženčevi dokazni predlogi. Toženec, ki je to možnost imel, pač ni ponudil primernih dokazov, s katerimi bi lahko izpodbil trditve svojega nasprotnika. Po navedenem toženčeva pravica do obravnavanja v postopku ni bila kršena. Za povrh toženec kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti opredeljeno ne uveljavlja, sodišče druge stopnje pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

8Zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani, sicer pravilni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje pa toženec tudi ne oporeka. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona potrdilo prvo sodbo.

9Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen, medtem ko tožnikovi stroški za odgovor niso bili smotrni glede na vsebino pritožbe in jih mora zato tožnik kriti sam.