VSRS Sodba III Ips 162/2008

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1. točki izreka (to je glede plačila 193.044,83 EUR z obrestmi) spremeni tako, da se pritožba tožnice zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I.1. točke izreka potrdi.

Revizija zoper 2. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje (to je glede plačila 446.630,77 EUR z obrestmi) se zavrne.

Tožnica sama krije stroške revizijskega odgovora.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti stroške revizije v znesku 4.683,95 EUR.

Dosedanji potek postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo(1) prvi toženki naložilo plačilo 446.630,77 (639.675,60 – 193.044,83) EUR z 8% obrestmi od 17. 10. 2001 do izdaje prvostopenjske sodbe, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan njene izdaje, od tedaj dalje pa od tolarske protivrednosti 446.630,77 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje prvostopenjske sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (prvi odstavek I.1. točke izreka prvostopenjske odločbe), medtem ko je tožbeni zahtevek na plačilo 193.044,83 (639.675,60 - 446.630,77) EUR z 8% obrestmi od 9. 10. 2001 do izdaje prvostopenjske sodbe, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan njene izdaje, od tedaj dalje pa od tolarske protivrednosti zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila zavrnilo (drugi odstavek I.1. točke izreka prvostopenjske odločbe).

2Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem drugem odstavku I.1. točke njenega izreka spremenilo tako, da je prvi toženki naložilo tudi plačilo 193.044,83 (639.675,60 - 446.630,77) EUR z 8% obrestmi od 9. 10. 2001 do izdaje prvostopenjske sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (1. točka izreka), medtem ko je pritožbo prve toženke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem prvem odstavku I.1. točke njenega izreka potrdilo (2. točka izreka).

3Zoper to sodbo je prva toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve istemu ali drugemu senatu prvostopenjskega sodišča v novo sojenje. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov z revizijo.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov z revizijskim odgovorom (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne morebitne zamude do plačila).

5Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Ugotovljeno dejansko stanje (bistvene ugotovitve).

6Druga toženka je s prvo toženko 5. 4. 2001 sklenila tako imenovano okvirno pogodbo o nakupu (»vsaj 1000«) vozil znamke Renault v letu 2001 (priloga B2), na podlagi katere je druga toženka naročila tudi 180 vozil za tožnico. V zvezi s tem naročilom je druga toženka prvi toženki z dopisom z dne 4. 10. 2001 (priloga A12) naročila, da tožnici pošlje potrdilo, s katerim ji bo zagotovila, da ne bo zadržala nobenega vozila, plačanega v imenu druge toženke. Sporazum o tem je tožnica zapisala v dopisu z dne 8. 10. 2001 (priloga A13), ki ga je naslovila na drugo toženko. Sporazum so podpisali zastopniki druge toženke, T., P. GmbH in prve toženke. Istega dne so tožnica in obe toženki sklenili pogodbo o asignaciji (priloga A6), na podlagi katere naj bi tožnica vsa vozila plačala direktno prvi toženki, zaradi znižanja stroškov nakazila. Istega dne je druga toženka tožnici poslala predračune ter ji podala izjavo (priloga A4), da plačanih vozil ne bo na kakršenkoli način zadržala ter da bodo sproščena na podlagi prejetih sredstev in popolne dokumentacije. Tožnica je z dopisom z dne 8. 10. 2001 (priloga A11) zaprosila prvo toženko za soglasje glede plačila 1,499.032,55 EUR za 180 (125 + 55) vozil, ki bi ga v imenu druge toženke izvršila tožnica, ter jo istočasno pozvala, da potrdi, da bo vsa vozila na podlagi predloženih predračunov izdala izključno tožnici in da bo takoj vrnila sredstva za vsa vozila, katerih ne bo mogla izdati. Navedeno je prva toženka tožnici potrdila z dopisom z dne 8. 10. 2001 (priloga A8). Tožnica je 9. 10. 2001 na račun prve toženke nakazala 1,000.000,00 EUR (priloga A9), 17. 10. 2001 pa še 499.032,55 EUR (priloga A10), skupaj 1,499.032,55 EUR. Plačilu je sledil prevzem vozil, razen zadnjih 88, ki jih prva toženka ni hotela izročiti, ker je od druge toženke prejela ustno, 11. 11. 2001 pa še pisno navodilo (priloga A7), da ustavi dobave vozil tožnici, ker le-ta ni izpolnila pogodbenih obveznosti do druge toženke. Prva toženka je decembra 2001 sporna vozila izročila drugi toženki (priloge B1). Račune za vseh 180 vozil pa je prva toženka izstavila drugi toženki (priloge B11-B366).

Pristojnost sodišča in uporaba prava v sporu z mednarodnim elementom.

7V tem sporu je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, ker ima prva toženka sedež v Republiki Sloveniji (29. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZPP)).

8Pristojnost sodišča Republike Slovenije je podana tudi zato, ker gre za spor iz pogodbenega razmerja, čigar predmet bi bilo treba izpolniti (sporne avtomobile izročiti) v Republiki Sloveniji (56. člen ZMZPP).

9Stranki spora sta se sporazumeli (prvi odstavek 19. člena ZMZPP) za uporabo slovenskega prava (kot to izhaja iz drugega odstavka obrazložitve na 6. strani prvostopenjske odločbe).

Uporabljeni predpisi.

10Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila odločba (sodba) sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008).

11Določbe Obligacijskega zakonika na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je sporno obligacijsko razmerje nastalo pred njegovo uveljavitvijo 1. 1. 2002 (1.060. člen OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001).

Revizija je utemeljena glede plačila 193.044,83 EUR.

12Iz vsebine tožbe in iz listine tožnice (priloga A1 – »Priloga 3«) izhaja, da je tožnica plačilo 193.044,83 (1,692.077,38 – 1,499.032,55) EUR uveljavljala kot škodo. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, »da tožeča stranka med postopkom ni nikoli specificirala, kaj navedeni znesek pravzaprav dejansko obsega« (drugi odstavek obrazložitve na 7. strani njegove odločbe), in da »v dejanski tožbeni podlagi ni zaslediti nobenih dejstev o vzročni zvezi med nedobavo spornih 88 vozil, očitano prvotoženi stranki, in zatrjevano škodo« (tretji odstavek obrazložitve na 7. strani njegove odločbe). Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da so bili odšteti zneski (katerih seštevek je 193.044,83 EUR) del dogovora med drugo toženko in tožnico ter da ne izvirajo iz poslovnega (obligacijskega) razmerja med prvo toženko (v nadaljevanju tudi revidentko) in tožnico. Zato je zaključilo, da revidentki »ni mogoče naprtiti kakršnekoli poslovne odškodninske odgovornosti« (tretji odstavek obrazložitve na 7. strani njegove odločbe).

13Sodišče druge stopnje je kljub »skladni izpovedbi zastopnikov obeh pravdnih strank, da je bila prvotožena stranka z dejstvom, da bo tožeča stranka .. zneske [navedene v točkah 4.a.-e. dogovora z dne 8. 10. 2001(2)] upoštevala kot odbitne postavke od kupnine, ………, zgolj seznanjena« (tretji odstavek obrazložitve na 7. strani prvostopenjske odločbe), zaključilo, da »okoliščina, da so se pravdne stranke dne 8. 10. 2001 dogovorile, da se bo del kupnine v višini 193.044,83 EUR uporabil za pokritje drugih postavk (A13), na višino škode tožeče stranke nima nobenega vpliva. S podpisom dogovora (A13) in sprejemom ponudbe tožeče stranke (A11, A8) je prvotožena stranka pač pristala na to, da bo za 180 prodanih vozil prejela manj, kot znaša njihova vrednost, ker se bo del kupnine porabil v druge namene. Tega pa ne bo mogoče izpeljati, če tožeča stranka ne prejme celotne vrednost neizročenih vozil« (tretji odstavek 2. točke obrazložitve na 6. strani njegove sodbe). Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da vrednost 88 vozil, ki jih je prva toženka neupravičeno zadržala, znaša 639.675,60 (446.630,77 + 193.044,83) EUR (tretji odstavek 2. točke obrazložitve na 6. strani njegove sodbe).

14Vendar pa je takšno razlogovanje sodišča druge stopnje pravno zmotno. Pri prilogi A11 gre namreč vsebinsko za poziv tožnice k sprejemu nakazila, ki ga je nato prva toženka sprejela s prilogo A8 (prvi odstavek 1021. člena ZOR). Priloga A11 je torej (abstraktna, enostranska) izjava (volje) tožnice, s katero prva toženka do sprejema nakazila, ko je med njima nastalo dolžniško razmerje (prvi odstavek 1022. člena ZOR), ni bila v nobenem poslovnem (obligacijskopravnem) razmerju. V dolžniškem razmerju pa je bila prva toženka tožnici dobaviti le za 1,499.032,55 EUR vozil, torej le plačana (ne pa tudi neplačana) vozila, kar je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje (v drugem in tretjem odstavku obrazložitve na 7. strani svoje odločbe).

15Ker ni videti, kako bi lahko znesek 193.044,83 EUR predstavljal »škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela iz naslova plačane kupnine, ki odpade na neizdobavljena vozila« (tega namreč tožnica ni pojasnila), je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek na plačilo 193.044,83 EUR (z obrestmi) kot neutemeljen zavrnjen (I. točka izreka).

16Glede na takšno odločitev Vrhovnemu sodišču ni bilo treba odgovarjati na revizijska očitka o pomanjkanju razlogov v izpodbijani sodbi o delni spremembi prvostopenjske sodbe in ugoditvi tožbenemu zahtevku glede plačila 193.044,83 EUR oziroma o nasprotju med razlogi.

Revizija ni utemeljena glede plačila 446.630,77 EUR.

17Iz vsebine revizije izhaja, da je revidentka nasprotovala dejanskemu stanju. Vendar pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo revidentkinega »kratkega opisa dejanskega ozadja sklenjenih poslov«. Prav tako ni upoštevalo revidentkinega povzemanja izpovedb zaslišanih prič in delov listin, s katerimi je izpodbijala dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Predvsem glede prevzete zaveze, da bo tožnici vrnila prejeta denarna sredstva, če izročitev vozil iz kateregakoli razloga ne bi bila opravljena. Revidentka se je v zvezi s tem posebej sklicevala na dopis tožnice drugi toženki z dne 6. 11. 2001 (priloga B7), iz katerega med drugim izhaja, da naj bi bila druga toženka odgovorna za vse stroške, škodo in kazni, če tožnica ne bi plačala dolgovanega zneska prvi toženki, tako da bi lahko prva toženka pravočasno sprostila vsa vozila. Vendar pa je to izjavo treba razlagati v kontekstu celotnega pravnega razmerja med vsemi tremi strankami (asignacijskega razmerja), kar sta sodišči nižjih stopenj upoštevali, saj njuna dokazna ocena temelji na oceni vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Iz tako izpeljanega postopka pa izhaja, da »sta toženi stranki soglašali, da vozila tožeči stranki izroči prvotožena stranka« (prvi odstavek obrazložitve na 3. strani drugostopenjske sodbe), ter da »se je prvotožena stranka jasno in določno, nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bo vozila izročila tožeči stranki« (drugi odstavek obrazložitve na 4. strani drugostopenjske sodbe).(3)

18Glede na prvi odstavek 1031. člena ZOR v zvezi z dopisom druge toženke revidentki z dne 11. 11. 2001 (priloga A7) ni bilo podlage za preklic pooblastila (druge toženke), danega nakazanki (revidentki), zaradi česar ni mogoče upoštevati revizijske trditve, da izjava, s katero se je revidentka zavezala, da bo vozila izročila tožnici, »ni bila niti nepreklicna niti brezpogojna«.

19Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revidentka ugotovljeno dejansko stanje skušala izpodbiti posredno, preko izpodbijanja uporabe procesnega in materialnega prava. Pri tem se je v zvezi z uveljavljanimi postopkovnimi kršitvami (očitno zato, da bi jim dala večjo težo) sklicevala tudi na določbe Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropske konvencije).

20Tako je revidentka zatrjevala nasprotje med razlogi pritožbenega sodišča o tem, da se je revidentka zavezala, da bo tožnici vrnila prejeta denarna sredstva, če izročitev vozil iz kateregakoli ne bi bila opravljena, in vsebino dopisa revidentke tožnici z dne 8. 10. 2001 (priloga A8). Vendar pa gre pri tem vsebinsko za izpodbijanje ocene (sodišča prve stopnje, ki jo je preizkusilo sodišče druge stopnje), katera (odločilna) dejstva štejejo za dokazana, ne pa za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Revidentka je v zvezi z navedenim dopisom zatrjevala tudi pomanjkanje razlogov v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih oziroma neopredelitev pritožbenega sodišča do njenih (pravnorelevantnih) pritožbenih navedb. Vendar pa revidentka teh trditev na tretji strani revizije ni konkretizirala, medtem ko iz vsebine izpodbijane odločbe (kljub vsebini obrazložitve v drugem odstavku na njeni 5. strani) izhaja, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe »glede celovitega pravnega razmerja med udeleženci postopka« (gre za trditve na osmi strani revizije). Iz tretjega in četrtega odstavka obrazložitve na 5. strani izpodbijane sodbe, pa tudi iz konteksta njene celotne obrazložitve namreč izhaja, da je pritožbeno sodišče obravnavalo »razmerja vseh treh udeležencev«. Zato tudi ni utemeljen očitek revidentke o »prejudiciranju irelevantnosti [njenih] pritožbenih navedb«.

22V zvezi s preizkusom pravilnosti uporabe materialnega prava (konkretno določb takrat veljavnega ZOR), v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče preizkusilo presojo pravne narave spornega obligacijskega razmerja. Pri njegovi presoji pa je v obravnavani zadevi, ob upoštevanju tipološke pogodbene svobode, izhajalo predvsem iz dogovora strank v pogodbenem razmerju.

23Sporno razmerje je pravno mogoče kvalificirati kot dve nakazili (asignaciji) iz 1.020. člena ZOR (četrti odstavek obrazložitve na 5. strani drugostopenjske sodbe). Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je druga toženka (nakazovalka, asignantka) s prvo (ki izhaja iz pisne pogodbe) pooblastila tožnico (nakazanko, asignatko), da na njen račun revidentki (tretji osebi, prejemnici nakazila, asignatarki) plača 1,499.032,55 EUR, le-to pa, da v svojem imenu plačilo sprejme; z drugo (ki izhaja iz listin) pa pooblastila revidentko (nakazanko, asignatko), da na njen račun tožnici (tretji osebi, prejemnici nakazila, asignatarki) izroči vozila, le-to pa, da v svojem imenu vozila sprejme.

24Ker je tožnica za dobavo 180 vozil plačala 1,499.032,55 EUR, prva toženka pa ji je dobavila le 92 vozil v vrednosti 1,052.401,78 EUR, mora 446.630,77 EUR kupnine, plačane za ne(iz)dobavljenih 88 vozil, tožnici vrniti, kar sta pravilno utemeljili že sodišči prve (v zadnjem odstavku obrazložitve na 6. strani svoje odločbe, ki se nadaljuje s prvim odstavkom obrazložitve na njeni 7. strani) ter druge stopnje (v tretjem odstavku obrazložitve na 4. strani svoje sodbe in petem odstavku obrazložitve na njeni 5. strani).

25Uveljavljana revizijska razloga po navedenem nista podana. Zato je revizijsko sodišče, potem ko je (če že ne izrecno, pa skozi kontekst celotne obrazložitve) odgovorilo na vse (po njegovi pravni oceni) bistvene revizijske navedbe, revizijo glede plačila 446.630,77 EUR (z obrestmi) v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških.

26Vrhovno sodišče je (delno) spremenilo izpodbijano sodbo. Zato je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

27Tožnica je v revizijskem odgovoru povzela razloge drugostopenjskega sodišča in jim pritrdila. Posebej je opozorila le na nedovoljenost izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa (v tretjem odstavku 370. člena) določa že sam ZPP. Zato v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške revizijskega odgovora (III. točka izreka).

28Tožnica s pritožbo ni uspela. Zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe (IV. točka izreka).

29Prva toženka je z revizijo delno uspela. Zato je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povrnitve 4.683,95 EUR revizijskih stroškov (V. točka izreka), ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Gre za 1.239,30 EUR stroškov sestave revizije, 247,86 EUR 20% davka na dodano vrednost, 24,79 EUR materialnih stroškov in 3.172,00 EUR stroškov sodnih taks za revizijo.

---.---

Op. št. (1): S sklepom je zaradi umika tožbe ustavilo postopek zoper drugo toženko.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je druga toženka 8. 10. 2001 v dopisu (priloga A4) opozorila tožnico, da lahko od skupnega zneska predračunov odšteje 150.000,00 EUR za preplačilo (vračilo depozita) za 1.050 avtomobilov in 35.354,00 EUR za 1,5% popust, ki ji ga je dala družba TMD Trade. [Tožnica pa je v skladu z dogovorom (priloga A13) odštela še 351,85 EUR za preplačilo drugi toženki, ki ga je tožnica imela pri zadnji izdobavi 40 vozil znamke Renault Clio, 5.805,11 EUR za manjkajočo opremo pri 14 vozilih znamke Clio Expression, prodanih drugi toženki, in 1.533,87 EUR za transportne stroške družbe BETZ, katere tovornjak je en teden stal v Kranju.]

Op. št. (3): (Prava) volja strank spornega obligacijskega razmerja je bila ugotovljena v dokaznem postopku, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa preizkušena v pritožbenem postopku.