1022. člen ZOR

Pri sporni prilogi gre vsebinsko za poziv tožnice k sprejemu nakazila, ki ga je nato prva toženka sprejela. Sporna priloga je torej (abstraktna, enostranska) izjava (volje) tožnice, s katero prva toženka do sprejema nakazila, ko je med njima nastalo dolžniško razmerje, ni bila v nobenem poslovnem (obligacijskopravnem) razmerju.

Po določilu 2. odst. 1022. čl. ZOR lahko nakazanec, ki je sprejel nakazilo (tožena stranka), uveljavlja proti prejemniku nakazila (tožeči stranki) samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. V obravnavanem primeru je tožena stranka proti tožeči stranki uveljavljala ugovor nekvalitetno izvedenih keramičarskih del. Glede teh del pa je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju z družbo S. d.d. (naročnik), ne pa s toženo stranko, torej ne gre za ugovor, ki bi ga imela tožena stranka osebno proti tožeči stranki.

Tožena stranka se je v zvezi s 1031. členom ZOR v postopku sklicevala na okoliščino, da je po sklenitvi asignacijskih pogodb, s katerima je sprejela nakazilo asignanta, prišlo do stečaja nad asignantom, kakor tudi, da sama ni vedela in ni mogla vedeti, da bo nad asignantom uveden stečajni postopek. Tožena stranka je torej zatrjevala dejanske okoliščine, v posledici katerih pa v skladu s 3. odstavkom 1031. člena ZOR ne pride do preklica nakazila, v posledici katerega bi prenehala obveznost tožene stranke do tožeče stranke. Ob takšnih trditvah se tako izkaže tovrsten ugovor tožene stranke za nesklepčen. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času (morebitnega dolgotrajnega) sodnega postopka v breme tožnikov. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba zato izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja, niti penalnega pomena. Ta del obrestne mere služi zgolj k preseganju trdote monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), ki je bila presežana s citiranimi specialnimi zakoni, OZ in sodno prakso.

Pri plačilu z asignacijo se poplačata dva dolga, saj dolžnik pooblasti svojega dolžnika (dolžnikovega dolžnika), da dolg namesto njemu izpolni upniku, medtem ko upnika pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega (to je dolžnikovega) dolžnika. Asignacija (nakazilo) je namreč po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev. Sestavljata jo dva enostranska pravna posla. S prvim asignant pooblasti asignata, da opravi dajatev na račun asignanta; z drugim pa asignatarja, da sprejme izpolnitev od asignata.

Dejstvo, da se menična izjava sklicuje na Zakon o menici, ne izključuje možnosti, da je v njej vsebovana tudi poroštvena izjava. Zastaranje porokove obveznosti je urejeno v 1019. členu ZOR. Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, ki je neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem. Zato je lahko za vložitev tožbe zaradi neplačila terjatve aktivno legitimiran tudi nakazanec oziroma tisti, ki mu je bila terjatev cedirana.

Zaradi prisilne poravnave se sicer lahko zmanjša ali kako drugače spremeni obveznost nakazovalca do prejemnika nakazila, ne pa tudi obveznost nakazanca do prejemnika nakazila. Iz tega razloga tožena stranka (kot nakazanec) ne more uveljavljati ugovorov zaradi sklenjene prisilne poravnave glede obveznosti nakazovalca kadar zahteva prejemnik nakazila izpolnitev od nakazanca (drugi odstavek 1022. člena ZOR).

Asignat (nakazanec) in asignatar (prejemnik nakazila) lahko asignatovo obveznost do asignatarja iz asignacije (nakazila), preoblikujeta v posojilo (asignatarja asignatu) s prenovitveno pogodbo (novacijo). Če to storita, lahko bivši asignatar zahteva od bivšega asignata plačilo zneska, ki je bil (prvotno) predmet asignacije (samo) kot vračilo danega posojila.

Če sta prejemnik nakazila in nakazanec svoje razmerje iz asignacijskega dogovora preoblikovala, vendar prejemnik nakazila iz naslova tega razmerja ni prejel poplačila, nakazovalec ostaja v zavezi do prejemnika nakazila, ker nakazilo ni izpolnitev.

Tožena stranka je kot asignat s sprejemom nakazila dne 16.12.1996 stopila v dolžniško razmerje tudi s K. kot asignatarjem (1. odstavek 1022. člena ZOR). Istega dne je obvestila asignatarja (K.), da je sprejela nakazilo in mu bo to nakazala ob dogovorjenih pogojih. Zato je pritožbeno stališče, da je tožena stranka ravnala nedopustno in protipravno, ker zahtevi tožeče stranke z dne 22.1.1997, naj nakazilo šteje kot neutemeljeno, ni ugodila, pravno zmotno.

Menica je abstraktni vrednosti papir zaradi katerega trasat nima ugovorov delne izpolnitve iz osnovnega posla.

Asignacijsko razmerje ni dvostransko ali celo tristransko pravno razmerje. Pri asignaciji gre za dve pooblastilni razmerji, ki nastaneta z dvema enostranskima pravnima posloma asignanta: s pooblastitvijo asignata, da plača asignatarju določen znesek in s pooblastitvijo asignatarja, da ta znesek sprejme. Zato izostanek podpisa tožene stranke na "asignacijski pogodbi" ne pomeni, da asignacije ni bilo (1020. člen in sledeči ZOR).

Tožena stranka kot nakazana banka se je bila dolžna striktno držati vsebine nakazila, kot ga je dal nakazovalec, saj bi mu sicer utegnila odškodninsko odgovarjati. To sledi tudi iz določila drugega odstavka 1022. člena ZOR, da more nakazanec uveljavljati proti prejemniku nakazila med drugim tudi tiste ugovore, ki temeljijo na vsebini samega nakazila. Ne drži tedaj tožničina trditev, da nakazilo po ZOR ne more biti pogojevano. Zaradi navedene pogojevanosti nakazila ne pride v poštev določilo 24. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. list, št. 1/91-I do št. 63/95) o prenosu tolarske protivrednosti prejetega plačila v tuji valuti upravičencu v dveh dneh po prilivu, na kar se sklicuje tožeča stranka, ker gre za varščino, katere smisel je ravno v tem, da je določen čas na razpolago zaradi zagotovitve izpolnitve glavne obveznosti.

Neobičajnost plačila je predpostavka obstoja subjektivnega dejanskega stanja izpodbojnosti in ne objektivnega, in sicer ne glede na to, kdaj v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka je do njega prišlo.

V sporu z asignatorjem se asignat ne more sklicevati na razmerje med asignantom in asignatorjem. Uveljavlja lahko samo ugovore iz 1022/2 čl. ZOR.