VSRS Sodba VIII Ips 285/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 6. 3. 2009 in 30. 7. 2009 ter priznanje pravice do starostne pokojnine. O zadevi je odločalo po vsebini, čeprav je tožnik izpovedal, da zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine sploh ni vložil, in čeprav je bilo o njegovi zahtevi že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 496/2008 z dne 21. 1. 2009, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 598/2007-7 z dne 14. 5. 200 - to pa iz razloga, ker je tudi tožena stranka z izpodbijanima odločbama odločala po vsebini. Sodišče je presodilo, da tožnik ni upravičen do starostne pokojnine, saj je bil celotno obdobje pred razpadom SFRJ vojaški zavarovanec in od 1. 8. 1994 tudi uživalec pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja – Fondu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda. Tudi v primeru, če bi bil morda do leta 1971 oziroma 1972 vključen v zavarovanje pri pravnem predniku tožene stranke, mu ne bi bilo mogoče izdati pozitivne odločbe. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo 250. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), 455. člen tega zakona in 254. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj). Presodilo je tudi, da tožnik nima podlage za priznanje starostne pokojnine po določbi petega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.).

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je pojasnilo tudi skladnost določbe petega odstavka 2. člena ZPIZVZ s prvim odstavkom 250. člena ZPIZ-1 in obrazložilo, da sodišče druge stopnje nima pomislekov glede ustavnosti zakonske ureditve, ki je podlaga za odločanje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Pritožbenemu sodišču očita, da ne odgovori po vsebini na njegove argumente in ima ravnanje sodišč že znake kršitve pravice do poštenega in nepristranskega sojenja. Nadalje nasprotuje argumentaciji sodišč glede razlogov za sprožitev postopka za oceno ustavnosti, ker so razlogi neargumentirani in predstavljajo golo prikazovanje ureditve nespornih vprašanj, ne pa tistih, ki so v tej zadevi sporna. Navaja, da sta se sodišči izmaknili stališču do argumenta, da bi bilo izrazito diskriminatorno in nedopustno, če Republika Slovenija svojim državljanom v pokojninsko dobo ne bi priznavala pokojninske dobe, ki so jo ti v času obstoja zvezne države dosegli v federalnih institucijah, torej tudi v JLA.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), vendar neutemeljeno. Sodišči druge in prve stopnje sta navedli razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Treba je tudi poudariti, da sta sodišči navedli ustrezno zakonsko podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je tožnik v reviziji niti ne izpodbija. Tako konkretno sploh ne navede, v čem naj bi sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbe 250. člena ZPIZ-1, 455. člena ZPIZ-1 in 254. člena ZPIZ. Sodišče ni dolžno obširno razlagati oziroma obširno utemeljevati svoje odločitve, da ne prekine postopka in ne začne postopka pred Ustavnim sodiščem v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Odločitev sodišča, da ne prekine postopka in začne postopka pred Ustavnim sodiščem, tudi sama po sebi ne krši ustavnih pravic strank v postopku, saj s tem ni onemogočeno, da takšen postopek sprožijo same.

6Izven navedenega okvira revizija ne vsebuje konkretnega nasprotovanja in konkretnih razlogov za napačno odločitev sodišč druge in prve stopnje. Splošne navedbe, da naj bi bilo diskriminatorno in nedopustno, če Republika Slovenija svojim državljanom v pokojninsko dobo ne priznava pokojninske dobe, ki so jo ti v času obstoja zvezne države dosegle v federalnih institucijah, ob jasnih zakonskih določbah, na katere sta se sklicevali že sodišči druge in prve stopnje, niso utemeljene (1).

7Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je sicer zavrnilo tudi revizijo tožnika v zvezi z njegovim zahtevkom za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih (torej enako kot v tej zadevi) s sodbo VIII Ips 146/2009 z dne 9. 5. 2011 (v zvezi s sodo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 496/2008 z dne 21. 1. 2009 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 598/2007-7 z dne 14. 5. 2008).