254. člen ZPIZ

Le pod pogojem, da bi tožnik v Sloveniji dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ali pa da bi pri zavodu izpolnil vsaj pogoj gostote, da bi se mu upoštevala pokojninska doba prebita v drugi republiki nekdanje SFRJ do 31. 3. 1992 kot doba prebita v Sloveniji, bi pridobil pravico do starostne pokojnine. Tožnik pa ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe prebite v Sloveniji v trajanju 15 let, prav tako pa pri zavodu ni izpolnjen pogoj gostote zavarovalne dobe, zaradi česar na podlagi sedaj veljavnih predpisov ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih za priznanje pravice do starostne pokojnine v drugem odstavku 254. člena ZPIZ/92 v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 ter četrtega odstavka 429. člena ZPIZ-2.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pokojnine ni dobil, ker ni bil slovenski državljan zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je nepravilen, saj vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in tožnikovo škodo (nepridobitev pravice do pokojnine v Sloveniji) ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera in določb ZPIZ ni podana.

Z uveljavitvijo ZPIZ-1 je ZPIZ/92 prenehal veljati. Izjema so nekatere določbe, katerih uporaba je bila podaljšana do sprejetja ustreznih predpisov. Med njimi sta v 455. členu ZPIZ-1 navedena tudi prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ/92, ki določata pristojnost toženca za obravnavo zadeve. Njuna uporaba je bila za državljane Slovenije časovno vezana na sklenitev mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je pričel veljati 1. 11. 2010. Od njegove uveljavitve dalje ne predstavljata več pravne podlage za odločitev v primerih, ko so bili zavarovanci zavarovanih v dveh sistemih socialnih zavarovanj.

Tožnik bi pridobil pravico do starostne pokojnine le pod pogojem, da bi v Sloveniji dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe ali pa, da bi pri zavodu izpolnil vsaj pogoj gostote, da bi se mu upoštevala pokojninska doba prebita v drugi republiki nekdanje SFRJ do 31. 3. 1992, kot doba prebita v Sloveniji. Tožnik ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe, prebite v Sloveniji v trajanju 15 let, prav tako pri zavodu ni izpolnjen pogoj gostote zavarovalne dobe, zaradi česar na podlagi sedaj veljavnih predpisov ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih za priznanje pravice do starostne pokojnine v drugem odstavku 254. člena ZPIZ/92 v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 ter četrtega odstavka 429. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Sodišče ni dolžno obširno razlagati oziroma obširno utemeljevati svoje odločitve, da ne prekine postopka in ne začne postopka pred Ustavnim sodiščem v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije. Odločitev sodišča, da ne prekine postopka in začne postopka pred Ustavnim sodiščem, tudi sama po sebi ne krši ustavnih pravic strank v postopku, saj s tem ni onemogočeno, da takšen postopek sprožijo same.

Za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 71. členu ZPIZ ni pomembno, da je pokojni zavarovanec umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZPIZ. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča tak pogoj izpolnjen, je pravilna odločitev, da imajo tožnica ter njena otroka pravico do družinske pokojnine glede na to, da izpolnjujejo tudi posebne pogoje za priznanje pravice po ZPIZ.

Tožnik ni bil nazadnje zavarovan pri toženi stranki, zato ni mogel izpolnjevati vseh pogojev po 254. členu ZPIZ. MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine.

Tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanje je M.O., ki je umrl kot pripadnik Armade BIH, očitno štel za zavarovanca in mu je obdobje, prebito v vojski, upošteval v pokojninsko dobo. Skladno s 1. odstavkom 254. člena ZPIZ/92 pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko pri zavodu uveljavi oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana. Ker je bil pokojni M.O. nazadnje zavarovan v BIH, niso izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje postopka pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v zvezi z zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Pri odmeri starostne pokojnine je bila na podlagi Sporazuma tožniku odmerjena sorazmerna pokojnina glede na slovensko pokojninsko dobo, odmera sorazmernega dela pokojnine glede na hrvaško pokojninsko dobo pa bremeni hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja v skladu s hrvaškimi predpisi (22., 25. in 35. člen Sporazuma).

Ker tožnik ni državljan RS in stalno prebiva v tujini, je potrebno za priznanje pravice do pokojnine upoštevati Sporazum o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in R Hrvaško (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 21/97), ki je po Obvestilu o začetku veljavnosti nekaterih sporazumov med R Slovenijo in R Hrvaško (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/98) pričel veljati 1.2.1998. Tožnik je bil nazadnje zavarovan pri pristojnem hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za priznanje ter izračun višine sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi pokojninske dobe v RS je potrebno uporabiti 37. čl. Omenjenega sporazuma, po katerem se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8.10.1991 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. V teh primerih velja za dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge države pogodbenice dan, ko je pristojni nosilec prve države pogodbenice začel postopek, to je 25.5.1998. Po 37. čl. sporazuma se pokojnine odmerijo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic od prvega dne nas

Upravičenec do pokojnine mora najprej sploh izpolnjevati predpisane pogoje za uveljavljanje pravic pri Zavodu, šele potem se ugotavlja, katera in kolikšna pokojninska doba se mu bo upoštevala.

Ker je tožniku hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznal pravico do predčasne pokojnine ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem, je s tem izpolnjen dejanski stan po 36. čl. Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in R Hrvaško, kajti pravica do pokojnine je bila priznana pred 8.10.1991 ob upoštevanju zavarovalnih dob v obeh državah. V tem primeru pa izplačevanje pokojnine ostane obveznost organa, ki je to pokojnino priznal, zato tožbeni zahtevek za priznanje starostne pokojnine pri ZPIZ ni utemeljen.

Ker je mogoče zadnje obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 254. člena ZPIZ dokazovati le z ustrezno pravno listino - bodisi delovno knjižico ali potrdilom pristojnega nosilca zavarovanja, poslovanje sodišča s tujimi nosilci zavarovanja preko sodišč tuje države, pa bi bilo otežkočeno oz. povezano z nesorazmernimi težavami, je izpolnjen dejanski stan iz 3. odst. 35. člena ZDSS za razveljavitev dokončne upravne odločbe in vrnitev zadeve ZPIZ Slovenije v ponovno upravno odločanje.

Smrt tujca v tuji državi zaradi udeležbe v tuji vojski ali kot posledica vojne v tuji državi ni riziko obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v sistemsko-pravni ureditvi R Slovenije. Zato je za odločanje o pravici do družinske pokojnine najprej potrebno razčistiti, ali je sploh mogoče šteti, da je bil pokojni nazadnje zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l.RS št.12/92 - 54/98 -ZPIZ) v členu 203 do vključno člena 207 taksativno našteva obdobja, ki se - poleg časa prebitega v zavarovanju po tem zakonu - vštevajo v pokojninsko dobo, na podlagi katere se pridobijo in urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker pokojninske dobe, dosežene na območju nekdanje SFRJ, niti ta zakon, niti prej veljavni ZTPIZ, ne uvršča med obdobja, ki bi bila pravno upoštevana kot zavarovalna doba po prvem odstavku 202. člena ZPIZ, za priznanje uveljavljene pravice do starostne pokojnine tožnice, ne obstaja zakonita podlaga (39.čl.).

Pogoji iz prvega in drugega odstavka 154. člena ZPIZ, ki se nanašajo na okoliščine in lastnosti stranke, ki morajo biti podane, da je odločanje o njeni zahtevi dopustno, so procesne predpostavke. Od njihovega obstoja ali neobstoja je odvisen začetek postopka pri zavodu.

Izpolnitev pogoja zadnjega zavarovanja je namreč predpostavka za uveljavitev pravice do invalidske pokojnine, ki se praviloma pridobi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom. Pravice kot instituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahtevka pri zavodu. V postopku pri zavodu pa se lahko uveljavijo le, če so izpolnjeni določeni pogoji.

S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke o sodni pristojnosti nadaljevalo s postopkom, je v bistvu ugotovilo, da spada sporna zadeva v pristojnost sodišča R Slovenije in da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani kot sodišče za delovne spore stvarno pristojno za rešitev predmetnega spora. Glede na tako odločitev sodišču prve stopnje posebnega sklepa o utemeljenosti ugovora glede pristojnosti ni bilo treba izdati.

Po določbi 254. člena ZPIZ lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavljajo le osebe, ki so bile pri slovenskem nosilcu zavarovanja nazadnje zavarovane. Zato je za pridobitev pravice do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu, ki je umrl v Bosni in Hercegovini kot pripadnik tuje vojske, potrebno najprej ugotoviti, ali je bi zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ali pa je bil obvezno zavrovan v BiH. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, mora sodišče po uradni dolžnosti v skladu z 12. členom ZMZP ugotoviti vsebino tujega prava.

1. Upravičenec (otrok zavarovanca), ki je prvi izbral pristojno skupnost, na območju katere druge republike bivše SFRJ, zaradi priznanja družinske pokojnine, s to svojo izbiro ni prekludiral drugih upravičencev, konkretno vdove. Vdova ima po izpolitvi pogojev za družinsko pokojnino po možu pravico izbrati drugega nosilca zavarovanja iz območja bivše SFRJ, od tistega, ki sta ga izbrala otroka, ob uveljavitvi družinske pokojnine po očetu. 2. 2. odst. 254. čl. ZPIZ eksplicitno določa pogoje za osebe, ki lahko pri ZPIZ-u uveljavijo pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine. Tožnica ne izkazuje že prvega pogoja, torej, da bi bila državljanka RS, poleg tega pa njen pokojni mož pretežnega dela svoje zavarovalne dobe ni prebil na območju ZPIZ-a, zato ne izpolnjuje pravice do družinske pokojnine.