VSRS Sodba I Ips 7269/2009-59

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7269/2009 z dne 1. 2. 2011 kršena določba 5. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku.

1Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo K 7269/2009 z dne 17. 5. 2010 obsojenega H. B. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo treh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovancev in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V sodbi je bilo tudi odločeno, da se na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca T. J. in R. V. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 7629/2009 z dne 1. 2. 2011, ob reševanju pritožbe obsojenega H. B., sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo, tako da je pod točko I. obsojenega spoznalo za krivega le enega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je obsojenec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 77,60 EUR, potrebne izdatke oškodovanca, če bodo priglašeni, in tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanega T. J. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Pod točko II. je pritožbeno sodišče iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP obtožbo zoper obsojenega H. B. zavrnilo, glede kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ; na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, bremenijo proračun in na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca R. V. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V ostalem pa je bila pritožba obsojenca zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter ugotovi, da so bile s citirano sodbo Višjega sodišča v Celju, kršene določbe 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je obsojenec citiral člene Ustave RS, 30. člen Zakona o policiji in 6., 13. in 17. člen Evropske konvencije (očitno pri tem misleč na Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), ki so bili po njegovem mnenju v obravnavani zadevi kršeni (kot tudi celotni Zakon o upravnem postopku) ter predlagal, da se v zadevi odloči vsebinsko in skladno z „omenjenimi pravnimi akti.“

5Vrhovna državna tožilka v zahtevi oporeka zaključevanju sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da v obravnavanem primeru ni bil podan predlog oškodovanca R. V. za pregon, ker da je bilo treba skladno s tretjim odstavkom 306. člena ZKP šteti, da je ta predlog umaknil, ko na glavno obravnavo dne 15. 4. 2010 ni pristopil in svojega izostanka tudi ni opravičil, čeprav je bil v redu povabljen. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje, v delu zoper tega oškodovanca, spremenilo in na podlagi 2. točke 357. člena ZKP v tem delu zavrnilo obtožbo. Vložnica zahteve je v tej zvezi izpostavila, da vabilo na glavno obravnavo oškodovancu R. V. v tem primeru ni bilo pravilno vročeno, saj ni vsebovalo pouka po prvem odstavku 239. člena ZKP in zato niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se lahko štelo, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon.

6Pritrditi je treba stališču vrhovne državne tožilke, da posledice neopravičenega izostanka oškodovanca z glavne obravnave, kot jih predvideva prvi odstavek 244. člena ZKP, nastopijo le tedaj, če je bilo oškodovancu vabilo pravilno vročeno. V primeru kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog, mora vabilo oškodovancu, skladno s prvim odstavkom 239. člena ZKP, vsebovati tudi opozorilo, da se bo v primeru neopravičenega izostanka štelo, da je umaknil predlog za pregon. V obravnavanem primeru vabilo oškodovancu R. V. na glavno obravnavo za dne 15. 4. 2010 takšnega opozorila ni vsebovalo (kar izhaja tudi iz uradnega zaznamka sodnice z dne 11. 5. 2011, ki je postopek vodila na prvi stopnji) in zato ni mogoče šteti, da je bil ta oškodovanec v redu vabljen. Zaradi te pomanjkljivosti je tudi bilo odrejeno ponovno, pravilno vabljenje obeh oškodovancev (odredba na list. št. 32 z dne 19. 4. 2010). Glede na navedene okoliščine je bilo stališče sodišča druge stopnje o obstoju razlogov, ki upravičujejo zakonsko domnevo, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon in posledično o obstoju razloga iz 2. točke 357. člena ZKP za izrek zavrnilne sodbe (točka II izreka sodbe sodišča druge stopnje), nepravilno. Sodišče druge stopnje je z navedeno odločitvijo storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (glede vprašanja ali je podan predlog oškodovanca) in je zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

7Glede na to, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo, se je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP omejilo le na ugotovitev ugotovljene kršitve zakona, ne da bi posegalo v pravnomočno, z zahtevo napadeno sodbo.