VSL sklep I Ip 3066/2011

Pritožba zoper I. in VI. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže, zoper III., IV. in V. točko izreka pa zavrne in se sklep v tem obsegu potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

Izvršilni postopek naslovnega sodišča, ki se vodi pod opr. št. I 159/1992, se glede obravnave ugovora dolžnikov z dne 5. 8. 2005 združi v skupno obravnavanje z izvršilnim postopkom opr. št. I 333/90, ter izvršilni postopek naslovnega sodišča, ki se vodi pod opr. št. In 70/2008 glede obravnave ugovora dolžnikov z dne 5. 8. 2005, združi v skupno obravnavanje z izvršilnim postopkom opr. št. In 69/2008.

Izvršilni postopek se ustavi za dne 28. 7. 2005 plačanih 2.373.167,00 SIT (9.903,05 EUR) in za dne 1. 8. 2005 plačanih 883,00 SIT (3,68 EUR).

Ugovoru po izteku roka z dne 5. 8. 2005 se ugodi in se izvršilni postopek ustavi. V zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Domžalah se po pravnomočnosti tega sklepa pri parc. št. 287/6, k.o. M izbriše zaznamba sklepa o izvršbi pod opr. št. In 99/00037 z dne 25. 5. 1999 in opr. št. In 99/00038 z dne 14. 6. 1999, Dn. št. 68/2010.

Sklep o izvršbi z dne 14. 1. 2009 se razveljavi in se ugovor dolžnika in ugovor tretjih zavrže.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor in ugovor tretjega.

Dolžnik je dolžan upniku povrniti 985,90 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v osmih dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sklep, in sicer zoper I., III., IV., V. in VI. točko izreka, so se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožile upnice (v nadaljevanju upnik) ter predlagale, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Upnik navaja, da dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca SL, na katerega se v obrazložitvi sklepa sklicuje, sodišče upniku ni vročilo, da bi se o njem lahko izjavil. Upnik ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da gre v zgoraj navedenih izvršilnih postopkih za izvrševanje enega dolga. Izvršilni postopki se vodijo ločeno in na podlagi različnih izvršilnih naslovov, dveh pravnomočnih sodb različnih sodišč. Sklepa o izvršbi sta postala pravnomočna, kar pomeni, da sta zoper njiju dolžnika smiselno lahko vložila ugovor po izteku roka, ki pa v konkretnem primeru ne more izpodbijati dejstva obstoja dveh izvršilnih naslovov in dveh terjatev, saj ta zatrjevana dejstva niso nastala po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, kar pomeni, da še vedno obstajata obe izvrševani terjatvi. Tudi pri samem načinu in obračunu obresti je sodišče, tako kot zgoraj, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določbe ZIZ in ZOR oziroma OZ. Opozarja, da imajo obresti lahko več funkcij. Ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene v zakonu. Stališče izhaja iz spoznanja, da morajo biti (tudi pogodbene) obresti višje od inflacijske stopnje, ohranjati morajo vrednost glavnice in „kaznovati“ zamudo s plačilom obveznosti. V danem primeru je, zaradi zmotnega načina obračuna obresti z izpodbijanim sklepom, prišlo do bistvenega oškodovanja upnika, ker obračun ne upošteva nikakršne revalorizacije, zaradi česar je glavnica praktično „izhlapela“. Vse zakonske določbe in njihove spremembe, ki se nanašajo na obresti, so bile oblikovane tako, da so omogočale valorizacijo in s tem realno ohranjanje vrednosti terjatev. Tako tudi ZOR s spremembami in tudi OZ. Napaka, zaradi katere sicer sploh ni moč preizkusiti opravljenih obračunov je v tem, da je izvedenec, tako kot navaja v zadnjem stavku na strani 5, obračun obresti na glavnico računal po linearnem načinu obračunavanja, brez kakršnekoli revalorizacije, kar je povsem napačno in nerealno. Po tem izračunu naj bi glavnica ostala enaka, obresti pa naj bi znašale 4.036,20 oziroma 4.196,42 SIT. Tak izračun je seveda popoln absurd, če vemo, da je terjatev v času sojenja in v začetku izvršilnega postopka, ki sicer traja že več kot 20 let, znašala več 100.000 DEM. Kljub temu, da je izvedenec v izvidu navedel materialne podlage za način obračunavanja obresti, iz katerih izhaja obveza po upoštevanju konformnega oziroma valorizacijskega obračuna, je sklicujoč se na sklep sodišča, v nasprotju z zakonskimi podlagami, opravil linearni izračun obresti. Tak obračun obresti je v nasprotju s vsakokratno veljavno zakonodajo in tudi v nasprotju s sodno prakso VSRS, ki je v številnih judikatih zavzelo stališče, da obresti morajo ohranjati realno vrednost terjatve. V kasnejših odločbah je VSRS takšno stališče večkrat ponovilo, izrecno je navedlo, da je tudi program VSRS za izračun zamudnih obresti upošteval vse zakonske podlage in na tej podlagi opredelil način obračunavanja zamudnih obresti ter zavrnilo vse ugovore v zvezi s tem. Iz samega programa je tako moč ugotoviti, na kakšen način se obresti obračunavajo, zato je drugačen (in tudi način, ki ga je uporabil izvedenec) nezakonit. Navedbe sodišča, da samo ni moglo opraviti obračuna obresti, so v nasprotju s podatki spisa, ker se v spisu nahaja izračun obresti, ki ga je izvedlo sodišče pred prvim rubežem premičnin, in iz katerega izhaja povsem drugačen obračun, kot ga je opravil sedaj izvedenec. Stroškov pritožbe ni priglasil.

Na pritožbo sta dolžnika odgovorila. Navajata, da je, da gre v sedaj združenem postopku za en dolg, za katerega sta solidarno zavezana oba dolžnika, na obravnavi v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, v zadevi opr. št. P 693/2006-II, potrdila prva upnica in je bilo z vsemi upnicami kot nesporno ugotovljeno, da se terjatev nanaša na avans v višini cca takratnih 30.000 DEM, ki ga je pokojni mož oziroma oče upnic izročil obema dolžnikoma skupaj. Zapisnik obravnave je v spisu. Dolžnika preseneča ponovna trditev upnic o dveh izvršilnih terjatvah, še bolj pa navedba, da bi terjatev znašala več 100.000 DEM. O tako enormnem znesku so upnice pričele govoriti šele v zadnji vlogi, po 22 letih, utemeljitev takega zahtevka pa ne izhaja niti iz kakšnega obračuna upnic, niti iz drugih izračunov dolga, narejenih ali predloženih tekom postopka. Stališče upnic, da morajo biti tudi pogodbene obresti višje od inflacijske stopnje, je napačno. Pogodbene obresti so v domeni pogodbenih strank in stranke morajo določiti njihovo višino in način obračunavanja ter ali se obresti glavnici pripisujejo ali ne. Od dogovora strank oziroma njihove opredelitve višine in načina obračuna pogodbenih obresti je odvisno ali so obresti višje ali nižje od inflacijske stopnje. Vsa stališča sodne prakse, da morajo obresti ohranjati realno vrednost terjatve, se nanašajo na zakonite zamudne obresti, ne pa na pogodbene. Ni podlage, da bi predpisani način obračuna zakonitih zamudnih obresti enostavno prenašali na obračun pogodbenih obresti. Pogodbene obresti, za katere ni določeno pripisovanje glavnici, se obračunavajo po navadnem – linearnem obračunu. Za vsak drugačen način obračuna se morata stranki dogovoriti. Izračun izvedenca pogodbenih obresti, v konkretnem postopku, je tako povsem pravilen in strokovno utemeljen ter obrazložen. Tudi sodišče je v sklepu pravilno ugotovilo višino dolga na podlagi pravilne ocene izvedeniškega mnenja in na podlagi vseh materialnih predpisov, ki so določali obračun pogodbenih in zakonitih zamudnih obresti, od nastanka terjatve do plačila in do izdaje sklepa. Predlagata, da se pritožba zavrne in sklep potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo nista priglasila.

K pritožbi zoper III., IV. in V. točko izreka sklepa:

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da res izvedensko mnenje, odgovor na pripombe upnika z dne 14. 1. 2011 izvedenca SL, upniku ni bilo vročeno, kljub temu pa v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ni podana. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da izvedencu ni naložilo ugotavljanja, ali gre v predmetnem postopku za eno ali dve obveznosti (to potrjuje tudi sklep z dne 22. 11. 2010, katerega je prejel tudi upnik, in v katerem je sodišče natančno opredelilo nalogo izvedenca, da po izračunu obresti, ob upoštevanju plačil, poda mnenje, ali sta dolžnika odplačala celoten (en) dolg), ker gre za pravno vprašanje, ki je v diskreciji sodišča, zato izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali gre za en ali dva dolga po obeh sodbah, ni upoštevalo. Torej izvedenec v odgovoru na pripombe upnika z dne 14. 1. 2011 ni navedel ničesar, na kar bi se oprlo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi. Tudi sicer pa je v njem le navedel, da gre za pravno vprašanje, ali gre za isti dolg ali za dva dolga, ter je podal le svoje razumevanje spora (iz pripomb upnika z dne 4. 1. 2011 je razvidno, da je ugotovitev izvedenca, da gre za isti dolg po dveh sodbah irelevantna, ker presega mnenje naloženega obsega in izvida), da upošteva linearni način obračuna pogodbenih obresti, pa mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje (kar je iz sklepa z dne 22. 11. 2010 o postavitvi izvedenca finančne stroke in povzetka naloge iz tega sklepa v uvodnem delu izvedenskega mnenja jasno razvidno). Do navedene, smiselno uveljavljane kršitve postopka, torej po mnenju pritožbenega sodišča ni prišlo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (z razlogi sodišča prve stopnje se tudi pritožbeno strinja) je nadalje natančno razvidno, zakaj gre kljub obstoju dveh različnih izvršilnih naslovov za en dolg, za katerega dolžnika odgovarjata solidarno, pri čemer obveznost preneha do obeh dolžnikov, ko je obveznost izpolnjena. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje pritožnik napada z argumentom, da se izvršilni postopki vodijo ločeno, na podlagi različnih izvršilnih naslovov, da sta sklepa o izvršbi postala pravnomočna, ter da sta dolžnika lahko vložila ugovor o izteku roka, kar pa v konkretnem primeru ne more izpodbijati dejstva obstoja dveh izvršilnih naslovov in dveh terjatev, saj ta zatrjevana dejstva niso nastala po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pritožnik pa ne napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnika za dolg po izvršilnih naslovih odgovarjata iz naslova skupne obratovalnice, tretjim torej solidarno (da gre za tako odgovornost, je razvidno tudi iz vlog upnika v postopkih, iz katerih izhajata izvršilna naslova). Ker, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, glede na naravo obveznosti ni pomembno, da sta bila za ta dolg izdana dva izvršilna naslova in dva sklepa o izvršbi, ki sta pravnomočna. Skladno s prvim odstavkom 395. člena Obligacijskega zakonika, enako določbo ima Zakon o obligacijskih razmerjih (414. člen), solidarna obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti, zato lahko v konkretnem izvršilnem postopku dolžnika uspešno ugovarjata, da je solidarna obveznost prenehala, ker sta jo, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, izpolnila (prim. VSL I Cp 1903/2010 z dne 21. 7. 2010 in II Cp 4304/2009 z dne 10. 3. 2010 in I Cp 4109/2010 z dne 9. 3. 2011).

Res je, kot uveljavlja pritožnik, izvedenec v zadnjem stavku na strani 5 izvedenskega mnenja navedel, da je v skladu z zahtevo sodišča pri obračunu pogodbenih obresti upošteval linearni način obrestovanja (kot je razvidno tudi iz obračunov na strani 6 in 7 izvedenskega mnenja), kar pa ni v nasprotju niti z zakonodajo niti s sodno prakso VSRS, ki je pritožnik niti ne navede. Sklicuje se na odločbe, ki se nanašajo na obračun zamudnih obresti po konformni metodi, za te obresti pa je izvedenec, po nalogu sodišča, to metodo tudi uporabil (prim. tabeli 1 in 2 izvedenskega mnenja), in pritožnik obračuna zamudnih obresti, samega po sebi, niti ne napada. Pri obračunu pogodbenih obresti ne gre za napako in je obračune tudi mogoče preizkusiti, pritožnik se le z uporabljenim načinom obračunavanja pogodbenih obresti ne strinja. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na straneh 7 in 8 pravilno in podrobno obrazložilo, zakaj je izvedencu naložilo, da naj pri obračunu pogodbenih obresti (v izvršilnih naslovih je točno določeno, od katerih zneskov tečejo pogodbene obresti, določno pa je navedena tudi stopnja obresti) upošteva, da od zapadlih neplačanih obresti ne tečejo obresti ter se na razloge sodišča prve stopnje pritožbeno v celoti sklicuje, saj se z njimi strinja. Točnosti obračuna obresti (ob izbrani metodi) pa pritožnik ne napada. Sodišče prve stopnje pa je na strani 4 sklepa tudi pojasnilo, zakaj ni moglo samo opraviti izračuna obresti, se je pa do izračunov (katere je izvedencu naložilo) opredelilo.

Glede na navedeno, in ker kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, upnik odločitev v izpodbijanih IV. in V. točki izreka vsebinsko ne napada, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper III., IV. in V. točko izreka sklepa zavrnilo in sklep v tem obsegu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper I. in VI. točko izreka sklepa:

Pri sklepu (točka I izreka) o združitvi postopkov gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (prim. 270. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato pritožba zoper ta del sklepa ni dovoljena.

S VI. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške. Taka odločba je upniku v korist (nobena pritožbena navedba se sicer na to odločitev ne nanaša), zato mu pravni red ne priznava pravnega interesa za pritožbo. Ker pravni interes predstavlja eno od procesnih predpostavk (pogojev) za dovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), taka pritožba ni dovoljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zoper I. in VI. točko izreka sklepa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).