VSL sodba II Cpg 389/82011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104676/2008 z dne 28. 11. 2008 v 1. in 3. točki izreka, torej v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača glavnico 1.495,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 08. 2008 do plačila in 36,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 270,90 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4O predmetni zadevi je v pritožbenem postopku odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2011-3 z dne 23. 03. 2011, izdanega na podlagi prvega odstavka 60. člena in 105.a člena Zakona o sodiščih o prenosu zadev v reševanje iz pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izvajalo dokaze in svojo odločitev oprlo na dejstva, na katere jih po izrecnih določbah 452. in 453. člena ZPP ne bi smelo, ker je bil tožnik z navajanjem dejstev in predložitvijo dokazov prekludiran. V taki situaciji namreč ne gre za absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa za relativno bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 604 in tretja knjiga str. 260). Ker pa se v sporih majhne vrednosti po prvem odstavku 458. člena ZPP sodba ne more izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so torej v postopku s pritožbo neupoštevni pritožbeni očitki o neupoštevanju prekluzije tožeče stranke, s tem pa tudi pritožbena trditev o nesklepčnosti tožbe, upoštevaje v pritožbi uveljavljano prekluzijo. Pritožbeno sodišče pa tudi ni obravnavalo pritožnikovih trditev, da je naročil le dela po predračunu in jih tudi plačal, drugih storitev pa toženec ni naročil, niti niso bile opravljene, ker z njimi izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar je, kot rečeno, v sporih majhne vrednosti tudi nedopusten pritožbeni razlog.

7S pritožbeno trditvijo, da zaradi prekluzije tožeče stranke tožena stranka ni imela možnosti predlagati listin in dokazov, ki bi izpodbijali trditve tožeče stranke in je tako lahko predlagala le zaslišanje toženca, pa pritožnik smiselno uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toda pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po preložitvi naroka za glavno obravnavo in po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 26. 10. 2010, slednjo poslalo toženi stranki v odgovor. Tožena stranka je nanjo dne 09. 11. 2010 tudi odgovorila. Tako se pokaže, da toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je prvostopenjsko sodišče presojalo navedbe in predložene dokaze tožene stranke tudi iz njene vloge, ki jo je prejelo 09. 11. 2010, torej ni podana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Očitek prvostopenjskemu sodišču, da je prepozna pisanja tožeče stranke kot tudi sodbo brez obrazložitve in sodbo s polno obrazložitvijo vročalo neposredno toženi stranki in ne njenemu pooblaščencu, zaradi česar je obstajala resna možnost, da zamudi kako procesno dejanje, bi lahko predstavljala bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar ima stranka pooblaščenca, se namreč po prvem odstavku 137. člena ZPP pisanja vročajo njemu in ne neposredno stranki. Vročitev pisanja zgolj stranki se ne šteje za veljavno vročitev, kar posledično pomeni, da roki, katerih tek je vselej vezan na vročitev, še niti niso začeli teči in torej tudi do zamude z opravo določenega procesnega dejanja, vezanega na rok, ne more priti. Toda iz spisovnega gradiva izhaja, da je odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 26. 10. 2010 (za katero tožena stranka uveljavlja prekluzijo) tožena stranka podala po svojem pooblaščencu, torej je slednji navedeno vlogo tožeče stranke (čeprav s posredovanjem tožene stranke same) očitno prejel, sicer odgovora nanjo ne bi mogel sestaviti. Odgovor tožene stranke, podan po njenem pooblaščencu, pa je prvostopenjsko sodišče tudi obravnavalo. Zgoraj povedano velja tudi glede vročitve sodbe (s kratko in polno obrazložitvijo). Pooblaščenec tožene stranke je zoper sodbo napovedal pritožbo in pritožbo tudi vložil zoper sodbo, izdelano z obrazložitvijo iz četrtega odstavka 324. člena ZPP, torej je očitno obe tudi prejel, čeprav v spisu ni dokazila o prejemu. Tako se pokaže, da tožena stranka zaradi nepravilne vročitve zgoraj navedenih pisanj niti v prvostopenjskem, niti v pritožbenem postopku, ni utrpela nobenih kvarnih posledic, možnost obravnavanja njenih vlog pa ji je bila dana. Do bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi namreč prišlo v primeru, če sodišče njenih vlog sploh ne bi obravnavalo. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre.

9Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za nedopustne in zato neupoštevne, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je bilo dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.