UPRS sodba in sklep II U 92/2010

Tožba zoper točko 2. in 3. izreka odločbe Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-42351/2008/17 z dne 24. 11. 2009, se zavrne.

V ostalem se tožba zavrže.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je bilo pod točko 1. izreka odločbe ugodeno zahtevku tožeče stranke za podukrep za kmetijsko okoljska plačila (KOP) – integrirano poljedelstvo in pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin v višini 3.098,94 EUR, pod točko 2. izreka je bil skupni znesek znižan zaradi več kot enega odobrenega podukrepa KOP za 7,33 EUR, v točki 3. izreka je bil zavrnjen zahtevek za podukrep KOP – integrirano poljedelstvo za 130,67 enot, v točki 4. izreka je bilo odločeno, da bo o morebitnih drugih zahtevkih odločeno z drugo določbo, v točki 5. izreka je bilo odločeno, da je stranka upravičena do sredstev v višini 3.091,61 EUR, da pritožba ne zadrži izvršitve in da v postopku izdaje odločbe posebni stroški niso nastali (6. in 7. točka izreka) V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da se znesek plačila zniža, ker so za tekoče leto upravičeni stroški za izobraževanje v shemi KOP stranki priznajo samo enkrat. Zato se v primeru, da ima stranka odobren več kot en podukrep KOP, skupni znesek za vsak nadaljnji odobren podukrep KOP zniža za 7,33 EUR. Ker je bil obrazec D dopolnjen po 9. 6. 2008, se zato dopolnitev za zahtevek KOP na obrazcu D v skladu s 3. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji, ZUP), zavrže.

Pritožnik je v pritožbi navedel, da je zahtevek za integrirano poljedelstvo za 130,67 ha hmelja, zaradi nevednosti in neukosti poteka postopka z njihove strani, izpadel iz ukrepa za leto 2007, kar se je ponovilo tudi za leto 2008. V zvezi z integrirano pridelavo imajo izpolnjene zahteve in pridobljene certifikate. Proizvodnja hmelja za trg zahteva integrirano proizvodnjo, ker v nasprotnem primeru pridelka ni mogoče prodati. Pritožnik je po pretečenem datumu 9. 6., kot zadnjem roku vlaganja zahtevka za leto 2008, ugotovljeno pomanjkljivost dopolnil na D obrazcu. S popravkom za leto 2008 so želeli, da se pri zahtevku uredi dejanska površina pridelave hmelja v integrirani pridelavi. Pritožba je bila zavrnjena kot neutemeljena. Drugostopenjski organ se je skliceval na Uredbo o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2007 do 2013 (Uradni list RS, št. 19/07, 124/07 in 21/08, v nadaljevanju Uredba KOP), ki v 12. členu določa, da lahko upravičenci v tekočem letu pridobijo plačila za podukrepe KOP na način kot ga določata predpis, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike in ta Uredba ter pod pogoji, ki so določeni v predlogi 7 te Uredbe. Določbi 1. in 2. odstavka 9. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2008 določata, da morajo nosilci kmetijskih gospodarstev, vključno z nosilci kmetijskih gospodarstev - planin in skupnih pašnikov, ki v posameznem letu uveljavljajo katerega od ukrepov kmetijske politike navedenih v 2. in 3. odstavku 1. člena te Uredbe, v posameznem letu v času od 5. 3. do 15. 5. tekočega leta, pri prvostopenjskem organu vložiti zbirno vlogo. Zbirno vlogo med drugim sestavlja tudi obrazec D – prijava površin kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino. Na obrazcu D se med drugim uveljavlja zahtevek za plačila ukrepe osi 2 iz PRP 2007 do 2013. Navedeno pomeni, da mora vlagatelj, ki želi izplačilo za izvajanje podukrepa - integrirano poljedelstvo, zahtevek za naveden ukrep navesti pri posameznem GERK-u na obrazcu D zbirne vloge v predpisanem roku. V skladu z 9. členu Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2008 bi moral tožnik zahtevek za izplačilo podukrepa na površini 130,67 ha podati od 5. 3. do 15. 5. tekočega leta, torej leta 2008. V skladu z 21. členom Uredbe 796/2004/ES, je možna tudi zapoznela vložitev zbirne vloge in zahtevkov po 15. 5. tekočega leta, pri čemer pa se znesek pomoči zniža za vsak delovni dan zamude za 1 %. Če je zamuda daljša od petindvajsetih koledarskih dni je zahtevek prepozen. Elektronsko izpolnjeno zapoznelo vlogo je bilo v letu 2008 mogoče vložiti najkasneje do 9. 6. 2008 do 24.00 ure. Iz podatkov v spisih pa je razvidno, da je tožnik šele 12. 5. 2009 in nato ponovno še 25. 5. 2009 zbirno vlogo dopolnil in uveljavil zahtevek za podukrep KOP-IPL še na površini 130,67 ha. Navedeno pomeni, da je tožnik zahtevek za izplačilo sredstev za podukrep uveljavljal po predpisanem roku (po 9. 6. 2008), zato je njegove zahtevek prepozen. Drugostopenjski organ še dodaja, da bi moral prvostopenjski organ zahtevek zavreči in ne zavrniti, vendar navedena nepravilnost ni vplivala na odločitev o stvari.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi bistvene kršitve določb postopka in posledično napačno uporabljenega materialnega prava. Zaradi neukosti so tožeči stranki izpadla sredstva za okrog 130 ha hmeljišč, na kateri je integrirano pridelovala hmelj v letu 2007. Tožeča stranka je tudi za to leto sprožila upravni spor, saj je A.A., ki je zaposlen na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, šele 11. 6. 2008 ob izvajanju kontrole integrirane pridelave hmelja na površinah tožeče stranke, stranko ustrezno poučil, da ima pravico uveljavljati podukrep KOP-IPL na celotni površini, na kateri integrirano prideluje hmelj, kar mora storiti z zbirno vlogo. Tožeča stranka torej do datuma, do katerega bi morala tudi v naslednjem letu, to je 2008, prijaviti zahtevek KOP-IPL za celotno površino, na kateri integrirano prideluje hmelj, zaradi neukosti in ravnanja (svetovanja) kmetijskega svetovalca na Ptuju, ni storila. Zbirno vlogo je vložila v elektronski obliki, ki jo je oddal kmetijski svetovalec, ki pa tudi ni bil seznanjen z načinom uveljavljanja ukrepov za obdelavo hmeljišč, na katerih tožeča stranka izvaja ustrezno certificirano integrirano pridelavo. V tožbi še dodaja, da je področje kmetijskih politik v EU eno izmed najbolj normiranih področij prava EU, kjer je izdana izjemna količina aktov različnih institucij EU, ki na nacionalni ravni povzročijo, da imajo države članice stalne težave s prenosom ali natančnejšo ureditvijo teh predpisov v nacionalno zakonodajo. Tudi na področju kmetijsko okoljskih plačil, ki je predmet tega upravnega spora so predpisi izjemno nepregledni, hkrati pa je v večini primerov uporabljena tehnika navzkrižnega sklicevanja. Tožeča stranka meni, da bi morala oba upravna organa varovati pravice tožeče stranke (pravzaprav bi moral to storiti tudi kmetijski svetovalec) in ravnati v skladu s 7. členom ZUP. Meni, da je bila predmetna zbirna vloga oziroma obrazec D tožeče stranke nerazumljiva, saj je njena vsebina – uveljavljanje sredstev za podukrep KOP-IPL 214-I/3 odstopala od smiselnega uveljavljanja celote svojih pravic. S tem je Agencija in ministrstvo v postopku kršilo svoje obveznosti po 33. in 34. členu Zakona o kmetijstvu, kjer je natančneje urejena obveznost upravnih organov, kar izhaja že iz splošnega predpisa 67. člena ZUP. Agencija bi morala tožečo stranko v roku treh mesecev pozvati, da dopolni svojo nerazumljivo vlogo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije, oziroma da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in sicer že iz razloga, ker je tožena stranka v celoti ugodila zahtevku pritožnika za dodelitev sredstev za ukrep KOP-IPL na skupni površini 10,84 ha, ki ga je vložil v predpisanem roku. Sicer tožnik sam priznava, da je zahtevek za površino 130,67 ha vložil po poteku materialnega roka. Tožena stranka vztraja pri tem, da je bila vloga tožnika razumljiva in popolna, zato tožnika ni bilo treba posebej pozivati na dopolnitev njegove zbirne vloge. Popolnost in razumljivost zbirne vloge se namreč lahko presoja v okviru postavljenih zahtevkov. Neutemeljeni so tudi ugovori glede neukosti kot tudi, da je tožena stranka kršila določbe 7. člena ZUP. Dodaja, da se sistem vlaganja zbirne vloge in zahtevkov na obrazec D ni bistveno spremenil od leta 2005 ali 2006, vsekakor pa je treba, da stranka jasno in nedvoumno izrazi svojo voljo in natančno označi, na katerih zemljiščih želi uveljavljati posamezne zahtevke.

K točki 1 izreka:

Tožba glede 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

Med strankami ni spora o tem, da je tožeča stranka prepozno uveljavljala zahtevek podukrepa KOP integrirano poljedelstvo za 130,67 enot. Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, ko navajata pravne podlage, na podlagi katerih se uveljavljajo zahtevki za kmetijsko okoljska plačila in se, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Ur. l. RS št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Natančno je tudi določen rok, v katerem lahko vlagatelji zahtevke vložijo. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka zamudila tudi rok za tako imenovano zapoznelo vlogo, ki bi jo lahko vložila do 9. 6. 2008 do 24.00 ure. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožeča stranka šele 12. 5. 2009 in nato še 25. 5. 2009, zbirno vlogo dopolnila in uveljavljala zahtevek za podukrep KOP-IPL še na površini 130,67 ha. Po presoji sodišča so neutemeljeni ugovori tožeče stranke glede neukosti in neznanja, prav tako ne more tožeča stranka uspešno ugovarjati, da kmetijski svetovalec ni pravilno izpolnil vloge. Vlagatelj, ki želi pridobiti neposredna plačila iz kmetijstva mora strogo slediti pravilom, ki so določena v evropski kmetijski politiki in izražena v predpisih tako Evropske unije kot nacionalnih predpisov. Na strani stranke je, da zahtevek oziroma vloge pravilno izpolni v določenih rokih, ki so prekluzivni in torej nepodaljšljivi. Ne more se uspešno sklicevati tudi na to, da bi moral prvostopenjski organ tožečo stranko pozvati na dopolnitev vloge, kot je to določeno v 3.č in 3.d členu Zakona o kmetijstvu (Ur. l. RS št. 54/00 do 20/06, Zkme), oziroma 33. in 34. členu Zakona o kmetijstvu (Ur. l. RS št. 45/08, ZKme-1). Vlogi, ki jo je tožnik vložil ni ničesar manjkalo, če ni bil postavljen zahtevek za KOP-integrirano poljedelstvo, pa to ni stvar upravnega organa, da stranko poziva, da naj vloži še druge zahtevke, saj se neposredna plačila iz kmetijstva izplačujejo izključno na podlagi zahtevkov strank.

Sodišče je, glede na to, da je tožnik predlagal odpravo celotne izpodbijane odločbe, a je navajal tožbene ugovore zgolj v smeri izpodbijanja 3. točke izreka izpodbijane odločbe, po uradni dolžnosti presodilo tudi odločitev, vsebovano v točki 2. (znižanje za 7,33 EUR) izreka izpodbijanje odločbe. Ugotovilo je, da je odločitev zakonita iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Po povedanem je torej izpodbijana odločba glede točk 2. in 3. izreka izpodbijane odločbe, pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

V zvezi s predlogom tožnika, da naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1.

K točki 2. izreka:

Sodišče je tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo, v delu, s katerim je bilo pritožbi ugodeno (glede 1. in 5. točke izreka), zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 je upravni spor dopusten zoper upravni akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je v točki 1. izreka izpodbijane odločbe bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku, v točki 5., pa je bilo odločeno, da se sredstva v višini 3.091,61 EUR izplačajo na tožnikov račun. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba v tem delu delu ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnik si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati.

Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka (od vložitve tožbe do odločitve sodišča) izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti po uradni dolžnosti, dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba, glede točke 1. in 5. izreka izpodbijane odločbe, kot že navedeno, po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi ji bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. S tem so podani razlogi za zavrženje tožbe v navedenem delu na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki 3. izreka:

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.