VSRS Sodba I Ips 3471/2010-37

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo I K 3471/2010 z dne 14. 1. 2010 obsojenko spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in enega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ kazen tri mesece zapora, nakar ji je na podlagi 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3471/2010 z dne 31. 8. 2010 ob delni ugoditvi pritožbam obsojenke, njenega zagovornika ter njene matere prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je pod točko I. izreka iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za eno kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika pa proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov; pod točko II. je spoznalo obsojenko za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ ter kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, nakar ji je po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvo navedeno dejanje določilo kazen tri mesece zapora ter za drugo navedeno dejanje kazen dva meseca zapora, nakar ji je po določbah o steku določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta; v preostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Zagovornik obsojenke je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (4. točka prvega odstavka 372. člena ZKP), ker naj bi sodišče udarnino hrbta in podplutbo na desnem stegnu, ki ju je utrpel oškodovanec, pravno napačno opredelilo kot lahko telesno poškodbo po prvem odstavku 133. člena KZ ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker naj bi bilo med izrekom in razlogi sodbe nasprotje (v razlogih so poleg telesnih poškodb, ki so navedene v izreku, navedene še druge poškodbe, ki naj bi jih utrpel oškodovanec) ter ker naj bi bili razlogi sodbe o vsebini listine – obvestila o telesni poškodbi v nasprotju s tem, kar listina dejansko vsebuje. Predlaga, da se obe sodni odločbi razveljavita ter zadeva vrne v novo odločitev, podredno pa, da se sodni odločbi spremenita.

4Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da iz zahteve za varstvo zakonitosti izhaja vsebinski očitek, da je narava ugotovljenih poškodb posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Narava telesnih poškodb izhaja iz obvestila o telesnih poškodbah; navedbe o zatrjevanem nasprotju o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini obvestila ter obvestilom samim so neutemeljene.

5Zagovornik obsojenke v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navaja, da so navedbe v izjavi neutemeljene in v nasprotju z vsebino očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene.

8Zagovornik obsojene uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP s trditvami, da opis dejanja pod točko II.1 ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, saj ni konkretiziran zakonski znak, ki zadeva začasno zmanjšanost za delo in začasno okvarjenost zdravja oškodovanca.

9Kršitev kazenskega zakona je podana, če je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. V obravnavanem primeru je že pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe (stran 8) ugotovilo, da opis dejanja v uvodnem delu vsebuje navedbo zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Abstraktnemu delu sledi njegova konkretizacija, ki poleg časovne opredelitve in izvršitvenega ravnanja obdolženke, vsebuje tudi opis poškodbe z navedbo, da gre za lahko telesno poškodbo. V tem delu sicer ni ponovljen opis iz prvega dela, ki zadeva začasno okvarjenost zdravja oškodovanca ter njegovo zmanjšano zmožnost za delo, toda uvodna navedba v povezavi s konkretizacijo, ki ji sledi, ne daje podlage za sklepanje, da dejanje ni kaznivo dejanje. Če namreč opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto, pri kateri ni vselej nujno, da se določeni zakonski znak ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, še zlasti, če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. V obravnavanem primeru zato po presoji Vrhovnega sodišča ter ob upoštevanju sodne prakse (sodbe I Ips 157/2004 z dne 23. 9. 2004, I Ips 196/2004 z dne 6. 10. 2005 in druge) opis kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ.

10Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja zagovornik obsojene s trditvami, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe glede telesnih poškodb, ki naj bi jih zadobil oškodovanec. V izreku se navaja, da naj bi ta v posledici brcanja, zadobil udarnino hrbta ter podplutbo na desnem stegnu, v razlogih sodbe, pa se kot posledica brcanja, poleg navedenih telesnih poškodb, omenjajo tudi kontuzijske značke v predelu hrbta oziroma obsežnejša podplutba hrbta.

11Zatrjevano neskladje med izrekom in razlogi sodbe bi bilo kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka podano, če bi se nanašalo na razloge o odločilnih, pravno relevantnih dejstvih in bi bilo precejšnje. V obravnavanem primeru se v izreku izpodbijane sodbe ugotavlja, da je oškodovanec zadobil udarnino hrbta ter podplutbo na desnem stegnu, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in zmanjšana zmožnost za delo. O teh pravno relevantnih dejstvih, ki predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ima sodba jasne in nedvoumne razloge. Z navedbami o kontuzijskih značkah v predelu hrbta oziroma obsežnejšo podplutbo hrbta kot posledico brcanja, utemeljuje sodišče svoje sklepanje o verodostojnosti oškodovanca. Navedba se torej na pravno relevantna dejstva ne nanaša, od nje tudi ni odvisna odločitev o kazenskopravni opredelitvi poškodb, ki so bile oškodovancu prizadejane. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev kazenskega zakona ni podana.

12Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je podana v primeru, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Sodišče naj bi po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti na kazenskopravno opredelitev telesne poškodbe napačno sklepalo na podlagi obvestila o telesni poškodbi z dne 22. 9. 2009 (list. št. 87), v katerem je v rubriki „poškodba je opredeljena kot“ obkrožena lahka telesna poškodba, čeprav je dokazna vrednost te listine v tem, da je v njej le opredeljena diagnoza. Zato je pripisovanje listini, da iz nje izhaja, da gre za lahko telesno poškodbo v smislu kazenskopravne opredelitve, zmotno.

13Sodišče je na kazenskopravno opredelitev poškodb, ki jih je zadobil oškodovanec, kot lahko telesno poškodbo, sklepalo na podlagi izpovedbe oškodovanca ter medicinske dokumentacije, ki med drugim zajema tudi obvestilo o telesni poškodbi z dne 22. 9. 2009, iz katerega izrecno izhajata začasna okvarjenost zdravja in začasna zmanjšana zmožnost za delo, kot kriterija za kazenskopravno opredelitev poškodbe kot lahke telesne poškodbe. Ne drži očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče napačno navedlo in razlagalo vsebino tega dokaza. Nestrinjanje z dokaznim sklepanjem sodišča o vsebini tega dokaza, pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 420. člena ZKP).

14Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da bi bilo potrebno ponovno oceniti verodostojnost izpovedbe oškodovanca in prič v povezavi z medicinsko dokumentacijo, pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten.

15Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

16Odločba o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.