VSRS Sodba I Ips 4169/2010-51

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem (predsednik senata) je s sklepom z dne 5. 1. 2011 zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za odmero stroškov. Senat Okrožnega sodišča v Krškem, je s sklepom z dne 19. 1. 2011 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno, obtožencu pa v plačilo naložil sodno takso.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obtoženec po zagovorniku dne 15. 4. 2011 pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz vseh zakonskih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se stroški priznajo.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 17. 6. 2011 navaja, da zahteva ni utemeljena. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper odločbo, ki se nanaša na odmero stroškov zagovornika, ki bi jih lahko v kasnejši fazi v posameznem delu prevalil tudi na obsojenca. Zahteva za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo je namenjena predvsem odločitvam v zvezi s samim kaznivim dejanjem; stroški kazenskega postopka pa ne sodijo v to kategorijo. Tudi ne gre za koristi obdolženca oziroma obsojenca, ampak predvsem za koristi drugega procesnega udeleženca, ki ni upravičen do zahteve za varstvo zakonitosti zgolj zaradi stroškov postopka, pri tem pa navaja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 347/2002.

4Z odgovorom državnega tožilca sta bila obtoženec in njegov zagovornik seznanjena, ter se je zagovornik o njem izjavil z vlogo z dne 17. 6. 2011, v kateri navaja, da sodba I Ips 347/2002 ne more biti upoštevna v konkretnem primeru, ker ne gre za enak ali podoben primer.

B.- 1

5Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in v odgovoru nanjo Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da se po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je Vrhovno sodišče v zvezi z dovoljenostjo zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo o stroških, v svojih odločbah že presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, če jo zagovornik vloži v svojo korist, zaradi česar je zahteve za varstvo zakonitosti zavrglo: sodba I Ips 347/2002 z dne 28. 11. 2002 (naložitev stroškov zagovorniku zaradi nevložitve napovedane pritožbe zoper sodbo), sodba I Ips 438/2007 z dne 10. 1. 2008 (zaradi odločitev o načinu plačila stroškov zagovorniku) in sodba I Ips 251/2006 z dne 14. 7. 2006 (sklep o kaznovanju zagovornika), da pa v konkretni zadevi (glede na vložnika zahteve in vsebino) ne gre za takšne primere;

da je Vrhovno sodišče glede povrnitve stroškov kazenskega postopka, že v svoji sodbi I Ips 316/2009 z dne 10. 12. 2009 presodilo, da se določba prvega odstavka 96. člena ZKP uporabi le, če se je kazenski postopek zoper obdolženca v celoti končal z izrekom neobsodilne sodbe. Če pa se je postopek za nekatera kazniva dejanja končal z obsodilno sodbo, za druga pa z oprostilno oziroma zavrnilno sodbo in so stroški medsebojno ločljivi, sodišče o stroških odloči po drugem odstavku 95. člena ZKP. To pa pomeni, da če se ti stroški (stroški oprostilnega ali zavrnilnega dela sodbe) ne dajo izločiti, velja pravilo, da mora obdolženec povrniti vse stroške postopka.

B.- 2

6Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. 11. 2010 spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let; iz razloga 2. točke 357. člena ZKP pa je zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 40,81 EUR in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 5. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

7Obsojenčev zagovornik je s pisno vlogo z dne 3. 12. 2010 priglasil stroške v delu, kjer je bila izrečena zavrnilna sodba ter sodišču predlagal, da prizna nagrado v višini 1/3 od celotnih stroškov. Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom predlog zagovornika za odmero in izplačilo nagrade in stroškov zavrnilo kot neutemeljen iz razlogov drugega odstavka 95. člena ZKP. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa (stran 2 sklepa predsednika senata, stran 2 sklepa zunajobravnavnega senata) je sodišče presodilo, da stroškov, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe, ni mogoče izločiti iz skupnih stroškov, ker so se dokazi, ki so bili izvedeni v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila izrečena zavrnilna sodba, nanašali tudi na kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojenec s sodbo spoznan za krivega.

8Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo. V zahtevi povzema razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da nagrade v zvezi z zavrnilnim delom sodbe ni bilo mogoče izločiti iz skupnih stroškov ter izraža nestrinjanje s takšnim stališčem sodišča, ki je po navedbah zahteve „popolnoma zmotno in v nasprotju tako s predpisi kot ustaljeno sodno prakso“. Obdolženec je bil obtožen storitve treh kaznivih dejanj, obsojen je bil za dve kaznivi dejanji, zato po mnenju vložnika zgolj dejstvo, da naj bi bili izvajani isti dokazi za vsa kazniva dejanja, ne more pomeniti, da se nagrade za eno od očitanih kaznivih dejanj ne bi dalo določiti.

9V vsaki sodbi mora sodišče odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so (prvi odstavek 93. člena ZKP). Odločitev o tem, kdo bo plačal oziroma nosil stroške kazenskega postopka, je praviloma odvisna od izida kazenskega postopka. Temeljno pravilo je, da mora obdolženec, če je bil spoznan za krivega, povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP) oziroma, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, če se postopek ne konča z obsodilno sodbo (prvi odstavek 96. člena ZKP). V konkretni zadevi, kjer se je postopek zoper obsojenca končal z izrekom obsodilne in zavrnilne sodbe, je sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške postopka obdolžencu, ker je že ob izreku sodbe presodilo tudi, da se stroškov zavrnilnega dela ne da izločiti iz skupnih stroškov (stran 8 sodbe sodišča prve stopnje). Ob presoji, da stroškov zavrnilnega dela sodbe ni mogoče izločiti iz stroškov, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe, je sodišče skladno z zakonom in sodno prakso (točka 5. te odločbe) iz razlogov drugega odstavka 95. člena ZKP zagovornikov zahtevek za izplačilo nagrade z izpodbijanim pravnomočnim sklepom utemeljeno zavrnilo.

10Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazoval, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obtoženec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo odmerilo s posebnim plačilnim nalogom sodišče prve stopnje.