VSRS Sodba I Ips 25/2011

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega P. G. s sodbo z dne 21. 5. 2010 spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi določbe drugega odstavka 75. člena KZ-1 mu je naložilo v plačilo znesek 30.928,24 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 12. 2010 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave (v nadaljevanju URS) in zaradi kršitev prvega in točke d. tretjega odstavka 6. člena in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal naj zahtevi ugodi ter sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Zagovornik se je o odgovoru državnega tožilca pisno izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovornik v zahtevi izpodbija odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa. Zatrjuje, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena obsojenčeva pravica do obrambe, pa tudi storjena kršitev citiranih določil EKČP in URS. Sklicuje se tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Kostovski v. Nizozemska (20. 11. 1989, A166). Meni, da je sodišče prve stopnje zgolj s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo dokazni predlog obsojenca, da izvedba predlaganega dokaza v ničemer ne bi pripomogla ugotovitvi dejanskega stanja, česar po citirani določbi Evropskega sodišča, sodišče ne more v naprej trditi. Višje sodišče pa je zavzelo protislovno stališče saj po eni strani zatrjuje, da mora v dvomu sodišče izvesti vsak dokazni predlog v korist obdolženca, po drugi strani pa omenjeni dokazni standard dviguje na stopnjo verjetnosti.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se postavi izvedenec grafološke stroke po presoji, da so izvedeni dokazi brez dvoma potrdili, da je vse dokumente podpisal obsojenec (stran 4 prvostopenjske sodbe), kar je podkrepilo še z argumenti v dokazni oceni na straneh 5 in 6 izpodbijane sodbe. Ni le pavšalno obrazložilo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi v ničemer privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo sodišče druge stopnje (stran 3 sodbe), ki je svojo odločitev oprlo na stališča odločbe Ustavnega sodišča Up-34/93 o dolžnosti izvedbe dokazov. V obrazložitvi odločitve je pritrdilo sodišču prve stopnje, da ni bila izkazana verjetnost, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je uporabilo standard iz citirane ustavne odločbe, da je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. To pa pomeni, da mora obramba, pri predlogu razbremenilnega dokaza zadostiti svojemu dokaznemu bremenu tako, da pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo in (3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe torej je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi ustrezno obrazloženi tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik je ob zaključku dokaznega postopka predlagal postavitev izvedenca grafološke stroške, ki naj bi potrdil, da na pogodbah ni obdolženčevega podpisa. Svojega predloga ni dodatno argumentiral. Na podlagi tega predloga in v povezavi z izvedenimi dokazi sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da dokaz ni materialnopravno relevanten in da ne obstaja verjetnost da bi z izvedenim dokazom bilo mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali v skladu z že izoblikovano sodno prakso (že citirana odločba Ustavnega sodišča in druge, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 502/2007 in druge). Zato ni mogoče pritrditi vložniku, da je bila zavrnitev dokaznega predloga v sodbi sodišča prve stopnje zgolj pavšalna in da je sodišče druge stopnje pri utemeljevanju odločitve zavzelo protislovno stališče. Vložnik zahteve tako tudi nima prav, da je bila kršena obsojenčeva pravica iz 22. člena URS, ki obsega tudi pravico do obrazložene sodne odločbe. Sodišči prve in druge stopnje sta po predstavljenih kriterijih presojali utemeljenost dokaznega predloga ter določno obrazložili, da dokazni predlog zagovornika ni utemeljen. Argumentirana zavrnitev dokaznega predloga ter odgovor višjega sodišča na pritožbene navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga, pa omogočata tudi učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe iz 25. člena URS, tako da zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je bila ta pravica z ravnanjem sodišč prve in druge stopnje kršena. Z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in pravica do poštene obravnave, kot zatrjuje zagovornik ter tudi ne pravica iz 29. člena URS o izvajanju dokazov v njegovo korist in pravica iz točke d. tretjega odstavka 6. člena EKČP. Sklicevanje zagovornika na primer Kostovski ne more biti uspešno. Zadeva Kostovski se nanaša na pravico obdolženca, ki jo tudi vsebuje pravica iz točke d. tretjega odstavka 6. člena EKČP, da zaslišuje priče in da se mu omogoči navzočnost pri zaslišanju prič oziroma izvedbi dokaza, kar pa je bilo obsojencu v izvedenem pravnomočno končanem kazenskem postopku omogočeno.

9Zagovornik z ostalimi navedbami v zahtevi, lastno presojo izpovedbe priče H. in z zatrjevanjem, da naj bi šlo pri obsojencu za intelektualno zaostalost, nevednost, naivnost in neznanje, ter da sodba temelji le na domnevah in nepreverjenih podatkih, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10Ker kršitve zakona niso podane, in zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.