VSRS Sklep VIII Ips 24/2009

Postopek se nadaljuje.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožena stranka je ugotovila, da pri tožnici ni podana invalidnost in zavrnila priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odločbi tožene stranke odpravilo, uvrstilo tožnico v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu z omejitvami ter s pravico do nadomestila za invalidnost, katerega odmero je naložila toženi stranki. V zvezi s pravico do nadomestila za invalidnost je ugotovilo, da je bila tožnica za ožji obseg pravic zavarovana le del zavarovalnega časa, pretežni del pa je bila zavarovana za širši obseg pravic. Zato ji glede na določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pripada nadomestilo za invalidnost.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnico sicer pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, vendar pa ji je nato nepravilno priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Upoštevati bi moralo določbo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, ki je specialna določba v primerjavi z določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Povzema potek prvega in ponovljenega postopka ter napotke pritožbenega sodišča, ki je prvotno odločitev razveljavilo. Navaja, da je potrebno drugi odstavek 66. člena uporabljati skupaj z osmim odstavkom 34. člena ZPIZ-1 in ga ni mogoče razlagati v škodo zavarovanca, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic. Samo tisti zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg, nima pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in dodatka za rekreacijo.

4Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 21. 12. 2010 postopek prekinilo in z zahtevo pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločilo z odločbo U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se postopek odločanja o reviziji nadaljuje.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožeča stranka le navede, jo pa z ničemer ne utemelji oziroma obrazloži. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni ne moglo ne smelo preizkušati.

8Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9Ustavno sodišče je odločilo, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Navedena določba je v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za vse primere zavarovanja, ker za njihovo različno obravnavo ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanci iz 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. ali II. kategorije invalidnosti, s tem, ko pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja omejuje zgolj na en kriterij, tj. glede na način vključitve v obvezno zavarovanje, pomeni poseg v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po sedmi alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja, je poseg prekomeren.

10Ustavno sodišče ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve svoje odločbe zato, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kamor sodi tudi tožnica) pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ Zavoda, v sodnem sporu pa tudi sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti za primer invalidnosti III. kategorije ugotavlja poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic tudi, za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev, v primeru, da je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere zavarovanja

11Glede na odločitev Ustavnega sodišča je izpodbijana sodba napačna, ker temelji na neustavni zakonski določbi. Vendar niso izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje sicer navedlo, da je bila tožnica pretežni del zavarovana za širši obseg pravic. Vendar je tožena stranka v tem delu vložila pritožbo, ker da je bilo dejansko stanje o tem nepravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se glede na sprejeto odločitev do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. So pa ta dejstva – poleg tega, da mora zavarovanec sicer izpolnjevati pogoje, predpisane za pridobitev posamičnih pravic – za odločitev bistvenega pomena. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo o pritožbi tožene stranke ponovno odločiti, pri tem upoštevati odločbo Ustavnega sodišča (njene razloge) in se opredeliti do navedb tožene stranke v pritožbi zoper prvostopno sodbo o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja tožnici, kot invalidu III. kategorije invalidnosti.

12Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.