VSL sodba I Cp 4298/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki njenega izreka vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62974/2008 z dne 05. 09. 2008 v veljavi v 1. točki za glavnico 346,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, natančneje opredeljenimi v I. točki izreka sodbe in 3. točki za stroške izvršilnega postopka v znesku 40,00 EUR. V II. točki njenega izreka je v preostalem delu razveljavilo sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je (III. točka izreka) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 256,92 EUR z obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP (1) in predlagal, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se je sodišče samo spustilo v obravnavo utemeljenosti in zakonitosti Pravilnika 2006, čeprav toženka ni substancirano ugovarjala višini tarife v smeri Pravilnika 2006 (2). Tožena stranka je ugovarjala le spremembi višine tarife iz 7,01 EUR na 24,01 EUR in s tem povezani ugotovljeni spremembi načina uporabe glasbe iz radijskega sprejemnika na CD prevajalnik in internetni radio. Sodišče bi moralo odločati le v okviru trditev pravdnih strank in je zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Večji del zadev te vrste se procesira po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1306/2009-I z dne 04. 11. 2009, tako da je odločitev in argumentacija sodišča v večini primerov znana in pričakovana. Tak način odločanja je v diametralnem nasprotju s 125. členom Ustave RS in 3. členom ZS (3), ki ga je sodišče delno apliciralo pri uporabi inštituta exceptio illegalis. S tem je bila kršena pravica tožeče stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Sodišče tožeči stranki tudi ni omogočilo, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku in je s tem kršilo 22. člen Ustave RS. Postopek je vodilo tako, da tožeča stranka ni mogla vedeti, da bo sodišče kot odločilno dejstvo (ne) štelo Pravilnik 2006 oziroma njegovo veljavnost in zakonitost. Poudarja, da je v letu 2006 sprejela nov pravilnik, v katerem je obstoječe tarife na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 (4) revalorizirala in ohranila realno vrednost. Delovanje je uskladila z zahtevo prvega odstavka 26. člena ZASP-B (5). Skupni sporazum predstavlja Pravilnik 1998 oziroma pozneje v obsegu revalorizacije Pravilnik 2006. Oporeka pravilnosti uporabe inštituta excepcio illegalis, pri čemer se sprašuje, če je Pravilnik 2006 mogoče razumeti kot podzakonski akt, saj po pravni naravi predstavlja „cenik“. Če je sodišče ta inštitut uporabilo, pa bi moralo odločitev opreti neposredno na zakon in sicer na splošno določbo 81. člena ZASP in ne 26. člen ZASP-B. Ocenjuje, da uporaba določb 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena ZS ne pride v poštev, saj je bil pravilnik izdan v okviru zakonskih pooblastil, tarifa pa revalorizirana skladno s podatki o rasti inflacije. Sklicuje se na ustavno-pravni pomen avtorske pravice in na številne mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slovenija ratificirala.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je toženka dolžna od maja 2007 plačevati višje nadomestilo zaradi spremenjenega načina uporabe glasbe, da pa tožeča stranka ni upravičena zaračunavati nadomestila po Pravilniku 2006 temveč po Pravilniku 1998.

6Predmetna zadeva je, kot navaja pritožnik sam, ena izmed številnih pravd, v katerih tožeča stranka, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic (SAZAS), vtožuje nadomestilo za uporabo le-teh. V postopku ni prišlo do kršitve ustavnih pravic tožnika, kot le-ta očita v pritožbi (kršitev 22. člena Ustave, kršitev 23. člena Ustave). Nerazumljivo je, zakaj naj bi, zaradi „že vnaprej znane in pričakovane odločitve in obrazložitve“, bila kršena njegova ustavna pravica do ustavnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ustavnopravna relevantna je ustaljena sodna praksa, kar pomeni, da sodišča v primerljivih zadevah odločajo (daljši) čas enako. Kršitev ustavne pravice (pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave RS) predstavlja (neobrazložen) odstop od sodne prakse. Za ustaljeno sodno prakso (1. odstavek 109. člena ZS) skrbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v primerljivi zadevi II Ips 160/2011 (zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo I P 784/2010 v zvezi s sodbo I Cp 4163/2010), zavzelo enako stališče, kot sodišče prve stopnje v predmetni zadevi.

7Vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do nadomestila po Pravilniku 1998 ali po Pravilniku 2006 je vprašanje materialnega prava. Sodišče prve stopnje, ki ni uporabilo Pravilnika 2006, na podlagi katerega je nadomestilo zaračunavala tožeča stranka, ni odločalo mimo trditvene podlage (trditev, da je tožena stranka ugovarjala le spremembi višine tarife iz 7,01 EUR na 24,01 EUR, s čimer ni substancirano ugovarjala višini tarife v smeri Pravilnika 2006), kot očita pritožnik. Očitane bistvene kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 2. člena ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo.

8Odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da uporaba Pravilnika 2006 ne pride v poštev, je tožeča stranka navedla. Vprašanje (ne)zakonitosti Pravilnika 2006 pa je pravno in ne dejansko vprašanje. Ni bila kršena njegova ustavna pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je zanj sodba pomenila presenečenje, ker ga sodišče ni seznanilo, da ne bo uporabilo Pravilnika 2006. Sicer pa si s pritožbenim očitkom, da „ni mogel vedeti, da bo sodišče kot odločilno dejstvo (ne)štelo Pravilnik 2006 oziroma vprašanje veljavnosti in zakonitosti" prihaja tudi samo s sabo v nasprotje. Na 3. strani pritožbe namreč navaja, „da je odločitev in argumentacija sodišča v večini primerov znana in pričakovana". Sodišče prve stopnje je v večini primerov odreklo uporabo Pravilnika 2006 in oprlo odločitev na tarifo iz Pravilnika 1998.

9Sodna praksa pritožbenih sodišč, ki je pritožnik sicer ne omenja (tožeči stranki je nedvomno znana, saj je v vseh obravnavanih zadevah nastopala kot tožeča stranka), je bila enotna glede vprašanja, da Pravilnika 2006 ni dopustno uporabiti, ker gre za podzakonski akt in je nezakonit (pritožnik vztraja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo uporabiti). Neenotna pa je bila glede vprašanja, ali je mogoče uporabiti določbo 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvideval valorizacijo tarifnih vrednosti. Vrhovno sodišče RS je, v že omenjeni zadevi II Ips 160/2011 pojasnilo, da je ZASP-B (veljaven ob sprejetju Pravilnika 2006) predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, in zavzelo stališče, da je s prehodno določbo 4. odstavka 26. člena ZASP-B ohranil v veljavi dotedanje tarife Pravilnika 1998 in jim dal naravo skupnega sporazuma. Obrazložilo je, da je pod pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona mogoče šteti zgolj tarifo v ožjem pomenu besede, ne pa tudi določb Pravilnika (tako imenovan normativni del), katerih del je tudi določba o valorizaciji (11. člen Pravilnika 1998)."

10Pravilna uporaba materialnega prava torej narekuje uporabo tarifnega dela Pravilnika 1998, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ustrezno je pojasnilo, zakaj je Pravilnik 2006 nezakonit in ga ne sme uporabiti. Pravilnik 2006 je podzakonski akt, ki ga sodišče ne sme uporabiti, če ni skladen z zakonom (3. člen ZS, 125. in 156. člen Ustave RS). Pravilnik 2006 ni bil sprejet po z zakonom določenem postopku, veljavnem v času njegovega sprejema (ZASP-B). Drugačno pritožbeno razlogovanje, je pravno zmotno. Prehodna določba 4. odstavka 26. člena ZASP-B nudi podlago za uporabo tarifnega dela Pravilnika 98, s čimer je soglašalo že tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (zadeva II Ips 160/2011).

11Sodišče prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, celovito pa je obravnavalo tudi (sporno) materialnopravno vprašanje (zakaj tožeča stranka ni upravičena zaračunavati nadomestila, ki ga določa tarifna priloga Pravilnika 2006 in zakaj ni, v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 upravičena niti do valorizacije nadomestil po tarifni prilogi Pravilnika 1998 naravo veljavnega skupnega sporazuma ima le tarifni del Pravilnika 1998). Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je seznanilo in obravnavalo pravna stališča tožeče stranke, ki jih izpostavlja v pritožbi in jim ni sledilo. Preizkusilo je tudi ustavnopravne vidike sprejete razlage, ki jih pritožnik izpostavlja. Vrhovno sodišče je z odločitvijo poenotilo sodno prakso. Od uveljavljane in enotne sodne prakse pa je mogoče odstopiti le tedaj, če obstajajo novi prepričljivejši argumenti, ki jih pritožnik v pritožbi ne ponuja.

12Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem (zavrnilnem) delu zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/07 in nadaljnji).

(2) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.l. RS, št. 138/2006).

(3) Zakon o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94).

(4) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.l. RS, št. 29/98).

(5) Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 43/2004).