VSL sklep in sodba II Cp 4675/2010

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
- razveljavi v 1. in 2. točki II. izreka za plačilo uporabnine za parc. št. 547/2 k.o. R. v znesku 114,84 EUR vsakemu od tožnikov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 07. 2009 dalje do plačila in za plačilo zapadle mesečne uporabnine v znesku 3,19 EUR od 01. 08. 2009 do izdaje sodbe ter glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov v 3. točki II. izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek,
- spremeni v odločitvi o plačilu mesečne uporabnine v 2. točki II. izreka tako, da je toženka dolžna plačati tožnikoma zapadlo mesečno uporabnino po 64,01 EUR za obdobje od 01. 08. 2009 do izdaje sodbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (glede bodoče uporabnine od izdaje sodbe dalje) pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem delu v II. ter III. in IV. izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnikoma vsakemu po 2.419,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 07. 2009 dalje do plačila ter da je dolžna tožnikoma plačevati vsakemu po 67,20 EUR mesečne uporabnine od 01. 08. 2009 dalje do razdružitve solastnih nepremičnin parc. št. 547/2 in 553/5 k.o. R., do vsakega 5. v mesecu, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od izdane prvostopne sodbe do plačila. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške 2.040,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da se v pobot zahtevana terjatev zavrne ter zavrglo nasprotno tožbo, vloženo dne 07. 10. 2010 (III. In IV. izreka).

2Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče odločilna dejstva napačno ugotovilo. Toženka je glede uporabe dvorišča parc. št. 547/2 k.o. R. nedvoumno trdila, da to nepremičnino uporablja tožeča stranka in to v mnogo večjem obsegu, kot bi ji šlo glede na višino solastninskih deležev tožnikov. Sodišče je njene navedbe ocenilo kot nedokazane, saj je očitno prezrlo verodostojen dokaz za toženkine trditve o uporabi dvorišča v pravdnem spisu P 20/2007. Dejstvo, da je vsaj tožnik B. Z. uporabljal dvorišče parc. št. 547/2 k.o. R., smiselno potrjuje tudi njegova izpovedba. Ni mogoče slediti razlogom sodbe, po katerih bi morala toženka z izvedencem geometrom dokazati, kolikšen del nepremičnine tožnika dejansko uporabljata in koliko ta del predstavlja glede na celoto. Tožbeni zahtevek namreč temelji na navedbi, da nepremičnini izključno uporablja toženka, česar pa tožnika nista dokazala. Dokazno breme je na strani tožeče stranke. Glede stroškov vzdrževanja solastnih nepremičnin je sodišče štelo, da jih toženka ni dokazala in je zato njen pobotni ugovor zavrnilo. V tem delu je očitno prezrlo, da izvedensko mnenje mag. B. D. ugotavlja obsežna dela na solastni nepremičnini, katerih vrednost je toženka pravočasno ugovarjala v pobot zahtevku za uporabnino. Upoštevajoč načeli pravičnosti in poštenosti bi izvedenec moral ugotoviti vrednost teh del. Nenazadnje mu je sodišče s sklepom naročilo, naj se opredeli tudi do drugih za razjasnitev te zadeve pomembnih okoliščin, če bi jih pri svojem delu ugotovil. Toženka je laično štela, da pri računih, ki jih je želel njen pooblaščenec vložiti na zadnji glavni obravnavi, ne gre za nove dokaze, pač pa le za potrditev predhodno vloženega obračuna rednih in nujnih vzdrževalnih del. Ker toženka ni imela pooblaščenca s strokovnim znanjem, iz nevednosti ni v celoti oziroma pravilno uporabila procesnih pravic, sodišče pa je na to ni opozorilo. Nesprejemljiva je ocena računa za postavitev garaže iz leta 1974, češ da se ne nanaša nanjo. Razlogi sodbe so neprepričljivi in pavšalni, nekritično je tudi izvedensko mnenje o vrednosti nepremičnin in uporabnine. Sodišče je tožnikoma dosodilo tudi bodočo uporabnino, za kar ni nikakršne pravne podlage. Toženka še meni, da glede računov ni bila prekludirana, saj je pravočasno predložila seznam opravljenih del, ker pa sodnica v spis ni hotela sprejeti teh listin, je bila nasprotna tožba oddana na vložišču sodišča takoj po obravnavni, kopije računov, ki se nanašajo na seznam in njeno izpovedbo na obravnavi pa so na izrecno željo toženke priložene pritožbi.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v tej zadevi obravnavalo obogatitvene zahtevke tožnikov, ki se nanašajo na nepremičnino parc. št. 553/5 k.o. R., ki je v naravi stanovanjska stavba z dvoriščem in travnikom ter parc. št. 547/2 k.o. R., ki je v naravi dvorišče z garažo. Odločitev je oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: tožnika in toženka so solastniki navedenih nepremičnin in sicer tožnika vsak do deleža 51/640, toženka pa je večinska lastnica glede na delež 773/960; toženka ves čas sama uporablja navedene nepremičnine in tožnikoma ne dovoli parkiranja na dvorišču; tožnika bi lahko svoj delež na stanovanjski hiši oddala in zanj dobila profitno najemnino ali pa nepremičnine uporabljala zase (npr. za sadovnjak, za garažo oziroma parkirišče); toženka brani tožnikoma uporabo njune solastnine, na kar kažejo tudi motenjske pravde, ki jih toženka vlaga za vsak poskus uporabe solastne nepremičnine; med pravdnima strankama teče nepravdni postopek za delitev solastnine.

5Če eden od solastnikov uporablja celo nepremičnino ali jo uporablja v večjem obsegu glede na svoj idealni delež, pa za to nima ustreznega pravnega naslova, ima drugi solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Pravna podlaga za takšno terjatev je v določbah 198. člena in 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Da tožnik z verzijskim zahtevkom uspe, mora torej dokazati, da sam nepremičnine proti svoji volji ne uporablja oziroma jo uporablja v manjšem obsegu glede na solastninski delež (prikrajšanje), da je toženec okoriščen zaradi uporabe tožnikovega solastninskega deleža (obogatitev), da toženec za uporabo nima pravne podlage ter da tožnik ni privolil v takšen način toženčeve uporabe. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na plačilo zapadle uporabnine, ki jo tožnika zahtevata od toženke za neupravičeno uporabo njunih solastninskih deležev na nepremičnini parc. št. 553/5 k.o. R., torej na stanovanjski hiši s pripadajočim zemljiščem. Toženka sama uporablja navedeno nepremičnino, tožnikoma pa je uporabo v celoti preprečila, sklicujoč se na svoj večinski solastninski delež. Ugotovitev sodbe o izključni uporabi navedene nepremičnine toženka v pritožbi ne zanika in ne izpodbija.

6Pač pa ima prav pritožba v delu, ko izpodbija pravilnost odločitve za plačilo uporabnine za nepremičnino parc. št. 547/2, ki predstavlja dvorišče v izmeri 230 m2 in garažo v izmeri 21 m2. Toženka je glede te nepremičnine ves čas trdila, da jo souporabljata tudi tožnika za parkiranje osebnih vozil in to celo v večjem obsegu, kot bi jima šlo glede na višino njunih solastninskih deležev. Sodišče prve stopnje je njene trditve zavrnilo, češ da ni dokazala, da sta prav tožnika (predvsem prvi tožnik) parkirala na dvorišču ter da ni dokazala, kolikšen del nepremičnine tožnika dejansko uporabljata in koliko ta del predstavlja glede na celoto. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja, da niso zgolj fotografije tisti dokaz, s katerim je toženka dokazovala, da sta tudi tožnika souporabljala dvorišče, ampak slednje izhaja tudi iz izpovedi tožnikov samih ter pravdnih spisov (predvsem P 20/2007), ki jih je sodišče prve stopnje pregledalo v dokazne namene. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo izpovedi obeh pravdnih strank v povezavi z ostalimi listinskimi dokazi, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Zgolj ugotovitev, da toženka ne dovoli tožnikoma parkirati na dvorišču ter da je v zvezi s takšnim njunim ravnanjem vlagala tožbe zaradi motenja posesti, pa še ne pomeni, da jima je tudi dejansko onemogočila uporabo dvorišča za parkiranje (npr. z zapornico ipd.), kar bi lahko v povezavi z ostalimi ugotovitvami sodišča pomenilo, da sta tožnika nepremičnino parc. št. 547/2 k.o. R. vendarle uporabljala oziroma jo uporabljata v tolikšnem obsegu, kot sta upravičena glede na višino svojega solastninskega deleža. Pri tem je potrebno poudariti, da je na tožeči stranki dokazno breme glede trditve, da nepremičnine proti svoji volji ne uporabljata oziroma jo uporabljata v manjšem obsegu, zato je utemeljena tudi graja v pritožbi, da je sodišče dokazno breme glede teh ugotovitev neupravičeno prevalilo na toženo stranko.

7Glede višine uporabnine je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na ugotovitve in cenitev izvedenca mag. B. D., ki je v celoti odgovoril tudi na toženkine pripombe na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj je sledilo ugotovitvam izvedenca. Pritožba se sklicuje na nerealno možnost, da bi tožnika sploh lahko iztržila znesek, sorazmeren njunemu deležu, glede na dejstvo, da solastnina po naravi stvari močno vpliva na tržno vrednost stvari, torej tudi na vrednost najemnine. Sodna praksa se je v primeru tovrstnih ugovorov postavila na stališče, da je izhodišče za določitev uporabnine pričakovana oziroma povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine in ne le njenega nezasedenega dela (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 687/2007 z dne 26. 08. 2010).

8Toženka je terjatvi tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve ugovarjala v pobot svojo terjatev za stroške vzdrževanja in vlaganj v stanovanjsko hišo. V ta namen je predložila zgolj seznam rednih in nujnih vzdrževalnih del v stanovanjski stavbi (priloga B1), ki sta mu tožnika ugovarjala. Ostale listine, s katerimi bi lahko dokazovala obstoj in višino posameznih vlaganj (priloge B21 do B25), je vložila prepozno glede na določbo 286. člena ZPP. Pri tem se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je vrednost obsežnih del na solastni nepremičnini, ki jih je ugovarjala v pobot, dokazala z izvedenskim mnenjem mag. B. D., saj izvedensko mnenje ugotovitve obsega del in cenitve vrednosti vlaganj ne vsebuje. Zgolj navedba izvedenca v okviru določitve uporabnine, da je bilo centralno ogrevanje izdelano leta 1980 ter da je bila v decembru 2000 zamenjana strešna kritina in kleparski izdelki, seveda ne zadostuje za utemeljitev podlage in višine v pobot uveljavljane terjatve. Prav tako se pritožnica ne more sklicevati na določbo 12. člena ZPP, po kateri stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravna dejanja lahko opravi. Toženka je bila namreč že v vabilu na poravnalni narok in glavno obravnavo (iz povratnice izhaja, da je prejela tipizirano vabilo „VAB-p1n“), opozorjena na dolžnost pravočasne navedbe dejstev in predložitev dokazov, vabilo pa vsebuje v 9. točki tudi opozorilo iz 286. člena ZPP, da na poznejših narokih lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

9Tožnika poleg uporabnine, zapadle do vložitve tožbe, uveljavljata tudi bodočo mesečno uporabnino v višini 67,20 EUR za obdobje od 01. 08. 2009 dalje do razdružitve solastnih nepremičnin s pripadajočimi obrestmi. Pritožba pravilno opozarja, da je pravna podlaga za obogatitveni zahtevek le korist, ki je uporabniku stvari že nastala oziroma prikrajšanje, do katerega je že prišlo. Tožeča stranka torej ni upravičena do povrnitve bodoče uporabnine za obdobje od izdaje sodbe dalje. Tožbeni zahtevek zato v tistem delu, v katerem se nanaša na obdobje po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP). Pritožbi pa je ugodilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje zaradi odprave procesnih kršitev v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP) v delu, ki se nanaša na uporabnino za dvorišče in garažo na parc. št. 547/2 k.o. R.. Glede na cenitev izvedenca gradbene stroke znaša uporabnina za to nepremičnino 40,00 EUR mesečno, kar znese glede na solastninski delež vsakega od tožnikov 51/640 znesek 3,19 EUR (zaokroženo) mesečno oziroma za 3 leta 114,77 EUR. V ostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

10Pritožnica izpodbija tudi procesno odločitev o zavrženju nasprotne tožbe, češ da jo je zato oddala na vložišču sodišča takoj po obravnavi, ker sodnica v spis ni hotela sprejeti listin (kopij računov), ki se nanašajo na seznam stroškov in na njeno izpovedbo na obravnavi. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odločitev na določbo 183. člena ZPP, po kateri lahko tožena stranka vloži nasprotno tožbo le do konca glavne obravnave. Ker je toženka vložila nasprotno tožbo prepozno, jo sodišče ne more vsebinsko obravnavati.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.