VSL sodba II Cp 128/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v skupnem znesku 10.554.069,00 SIT (44.041,35 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov do plačila ter mu povrniti povzročene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 229,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik se v pritožbi zoper to sodbo sklicuje na vse pritožbene razloge ter predlaga razveljavitev sodbe v celoti in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje postopanje. Navaja, da je tožnik predlagal številne dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, izvedenih dokazov pa ni ocenilo. Z ničemer ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodba ni obrazložena, ukvarja se z nekaj z zadevo nepomembnimi navedbami tožbe, bistvenih pa ne obravnava. Tožnik trdi, da je zavarovanec tožene stranke napravil grobo strokovno napako, ko glede na tip tožbenega zahtevka ni niti pomislil, kaj šele podal ugovorov, ki se tičejo vprašanja verodostojnosti pogodbe, s katere nerealizacijo naj bi škoda nastala. Dvom o tem in preveritev navideznosti je stvar doktrine, kar mora storiti tudi najbolj malomaren odvetnik. Podrobno je pojasnjeno, katere opustitve šteje tožeča stranka kot grobo opustitev in grobo strokovno napako. O tem nima sodba nobenega razloga in nobene dokazne ocene. Ni res, da ni podano, da zaradi odvetnikove napake ni bil izgubljen spor. V kolikor bi v postopku III P 571/98 sodišče ocenjevalo izpovedi prič ter mnenje izvedenca skupaj z vsemi drugimi indici, ne bi moglo mimo ocene, da noben skrben gospodarstvenik ne sklepa brezveznih pogodb za trikratno ceno tržne najemnine. Do tega ni prišlo zgolj iz razloga, ker niso bili podani ustrezni ugovori. Če bi sodišče podvomilo v verodostojnost pogodbe in okoliščine na podlagi manjkajočih navedb raziskalo, bi bil zahtevek z veliko verjetnostjo zavrnjen. Obstoj uporabnega dovoljenja, kar je bilo edino vsebinsko ugovarjano, pa dejansko nima nobene zveze z utemeljenostjo zahtevka. Ker o temeljnih okoliščinah sodba nima nobenega razloga, je neobrazložena. S takšno sodbo ni mogoče polemizirati. Da neuveljavljanje ugovora simuliranosti posla pri očitni navidezni pogodbi ni groba strokovna napaka, pa predstavlja napačno uporabo materialnega prava.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ne drži pritožbeni očitek, da sodba ni obrazložena, češ da se ukvarja le z nepomembnimi navedbami tožbe, bistvenih pa ne obravnava, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so zadostni in razumljivi. Obrazložitev kot celota ne zajema samo tistih navedb tožbe, ki jih pritožba šteje za nepomembne. Tudi ni res, da sodišče ni izvedlo nobenega dokaza. V dokaznem postopku je vpogledalo in prebralo listine v spisu ter priložene spise Okrožnega sodišča v Ljubljani P 571/98 in Okrajnega sodišča v Ljubljani I 464/2003, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo kot nepotrebne. Pritožnik je res kot dokaz v tožbi predlagal svoje zaslišanje ter izvedenca gradbene in finančne stroke, kasneje pa še zaslišanje prič U.B., J.M.U., R.V., M.K. in Z.V. Navedeni (razen odvetnika M.K. in odvetniškega kandidata Z.V.) so bili že zaslišani v pravdnem postopku III P 571/98, iz katerega izvira ta spor med pravdnima strankama, tožnik pa ne navede, o čem naj bi torej v tem pravdnem postopku izpovedovali, enako tudi ne glede odvetnika in njegovega kandidata. Tudi glede slednjih dokazni predlog tožnika ni substanciran, saj se sicer pritožnik pritožuje na domnevno malomarno zastopanje odvetnika, ki naj bi bilo razvidno iz priloženega pravdnega spisa. Enako pritožnik ne opredeli, katera dejstva naj bi dokazoval s postavitvijo izvedenca gradbene in finančne stroke.

5Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago za razsojo v tej zadevi. Podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v ugotovljeni kršitvi pogodbenega razmerja in sicer mandatne pogodbe (členi 749 do 764 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Do odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti pride le v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju poklicne dejavnosti odvetnika zahteva od njega. Sodba tudi pravilno povzema stališča pravne teorije in sodne prakse glede presoje standarda dolžne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika (skrbnost dobrega strokovnjaka po določbi drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika, prej drugega odstavka 18. člena ZOR). Pri tem je treba upoštevati, da tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z Odvetniško zbornico Slovenije ter v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov, ki so sestavni del te pogodbe (priloge B1, B2), krije odgovornost zavarovanca le za škodo zaradi grobih napak pri opravljanju registrirane dejavnosti zavarovanca in pri njem stalno zaposlenih oseb.

6Zavarovanec tožene stranke je tožnika (na strani tožene stranke) kot odvetnik zastopal v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine III P 571/98 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost stališča prvostopenjske sodbe, da zavarovancu tožene stranke pri zastopanju tožnika v tej zadevi ni mogoče očitati grobe strokovne napake, zaradi katere bi tožena stranka odškodninsko odgovarjala. Vpogled v navedeno pravdno zadevo pokaže, da je odvetnik ravnal z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tudi ob upoštevanju posebnosti, ki se odražajo v odvetniškem poklicu, njegovo ravnanje ne odstopa od običajnega pri konkretnem zastopanju tožnika. Tako so pravilno zavrnjeni očitki tožnika glede nadomeščanja odvetnika na glavni obravnavi z odvetniškim kandidatom, glede neaktivnega in nezainteresiranega zastopanja na glavni obravnavi, kot tudi pomen predčasnega odhoda odvetniškega kandidata z glavne obravnave. Pritožba se osredotoči na očitek zavarovanca tožene stranke, da gre za grobo strokovno napako zavarovanca tožene stranke, ker glede na odškodninski zahtevek tožnika zaradi domnevne nerealizacije pogodbe ni podal ugovorov, ki se tičejo vprašanja verodostojnosti očitno navidezne najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je obravnavalo navedeni očitek, ko je v okviru obravnavanja dolžne skrbnosti in strokovnosti odvetnika ugotovilo, da je uporabil pravilne in pravno relevantne argumente pri obrambi pritožnika glede na takrat veljavno materialno in procesno pravo. Vsekakor ni mogoče mimo tega, da je bilo škodno ravnanje tožnika že obravnavano v pravdi zaradi motenja posesti in ugotovljeno na podlagi zaslišanja pritožnika, nastalo škodo pa je oškodovanec dokazoval tako z listinskimi dokazi kot izpovedbo priče (najemnika). V takšni situaciji ni mogoče očitati zavarovancu tožene stranke neskrbno in nestrokovno ravnanje, češ da v primeru ugovora fiktivne pogodbe, kot odločilnega argumenta, tožnik v navedeni pravdi ne bi bil obsojen na plačilo odškodnine.

7Tožnik torej ni dokazal, da mu je škoda nastala zaradi premalo skrbnega ravnanja odvetnika in njegove grobe strokovne napake, zaradi česar tudi ni uspel izkazati enega od elementov odškodninske odgovornosti, to je protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja odvetnika. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).