VSRS Sodba I Ips 281/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Obsojeni J. P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 123/2003-197 z dne 23. 1. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1058/2006 z dne 7. 12. 2007 spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Z navedeno pravnomočno sodbo je bilo na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločeno, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, po četrtem odstavku istega zakonskega določila pa je bil oproščen plačila povprečnine.

2Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepoma K 123/2003-217 ter K 123/2003-218, oba z dne 20. 5. 2008, v skladu z navedeno pravnomočno sodbo obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 1.416,00 EUR s prvo navedenim sklepom ter 2.389,73 EUR z drugo navedenim sklepom. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom Ks 106/2008-6 z dne 3. 7. 2008, izdanim na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZKP, pritožbo zoper navedena sklepa kot neutemeljeno zavrnil.

3Zoper navedeni sklep je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obsojenca oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik z zatrjevanjem okoliščin, zaradi katerih ni zmožen plačati stroškov kazenskega postopka, uveljavlja nedovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj gre za vprašanja dejanske narave. Po pregledu obeh sklepov, za katere se navaja, da naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, ugotavlja, da izdani akti nimajo procesnih pomanjkljivosti.

5Zagovornik obsojenca se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče uvodoma navaja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka v zvezi s 372. členom ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka); v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

8Bistveni očitek zahteve za varstvo zakonitosti je, da obsojenec zaradi svojih premoženjskih, družinskih in socialnih razmer ne zmore plačati stroškov kazenskega postopka, ne da bi bilo pri tem ogroženo njegovo vzdrževanje ter vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

9Sodišče prve stopnje je v sodbi, s katero je spoznalo obsojenca za krivega kaznivega dejanja in mu izreklo kazen, odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki zajemajo stroške, povezane s prihodom prič in izvedencev, plačilo izvedenin ter stroške oškodovanke in njene pooblaščenke. Sodišče je torej odločilo o temelju, ne pa tudi o višini stroškov, za kar ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi izda v primeru, če o višini stroškov ni podatkov, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Na tej zakonski podlagi sta bila izdana sklepa z dne 20. 5. 2008, s katerima je bilo odločeno o višini stroškov. V sklepu K 123/2003-218, po katerem je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 2.389,73 EUR, so zajeti in obsojencu v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka, nastali do meseca novembra 2001, v sklepu K 123/2003-217 z dne 20. 5. 2008 pa so zajeti in obsojencu v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 1.416,00 EUR, ki so nastali od meseca novembra 2004.

10Po določbi tretjega odstavka 374. člena ZKP se sme odločbo o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče o njih nepravilno odločilo, ali odločilo v nasprotju z določbami tega zakona. Odločba je nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nezakonita je odločba o stroških, če je o njih odločeno v nasprotju z zakonom, to je v nasprotju z določbami 92. do 95. člena ZKP ali podzakonskimi predpisi. Samo nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

11Z navajanjem premoženjskih in drugih razmer, zaradi katerih naj bi bilo zaradi plačila odmerjenih stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obsojenca oziroma vzdrževanje njegovih družinskih članov, vložnik zahteve izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.