VSRS Sodba II Ips 287/2009

Revizija se zavrne.

1Tožnik je 5. 1. 1995 vložil tožbo zoper toženca zaradi plačila 7.845,44 EUR. Uveljavlja plačilo neplačanega dela kupnine v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 27. 9. 1994 o prodaji gostinske opreme za 41.400 DEM.

2Med tretjim sojenjem na prvi stopnji je toženec 24. 5. 2006 vložil nasprotno tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 27. 9. 1994 in za plačilo zneska 6.566 EUR. Toženec v nasprotni tožbi zatrjuje ničnost kupoprodajne pogodbe zaradi neekvivalentne dajatve tožnika. Navaja, da mu je tožnik s pogodbo prodal gostinski inventar in opremo, ki v pretežnem delu ni njegova last in je po cenitvi vredna največ 446.000 SIT. Neekvivalenca tožnikove dajatve predstavlja nedopustnost, ki je razlog za ničnost pogodbe po 47., 49., 51. in 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pogodba je tudi oderuška v smislu 141. člena ZOR. Toženec je tožniku že plačal 18.300 DEM, glede na vrednost stvari pa je plačal preveč in zahteva vračilo zneska 12.842 DEM oziroma 6.566 EUR.

3Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z dne 31. 3. 2008 zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4Zoper drugostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej poudarja, da mu je tožnik prodal tujo opremo, ki ni njegova last. Smel bi mu prodati le nekatere lastne predmete v vrednosti takratnih 446.000 SIT. Zaradi neekvivalence dajatve tožnika gre za nedopustno pogodbo, ki je razlog za ničnost po 47., 49., 51. in 103. členu ZOR. Predmet pogodbe je nedopusten, če je v nasprotju z moralo. Če je predmet nedopusten, je pogodba nična. Pravna podlaga oziroma kavza je tudi nedopustna, če je v nasprotju z moralo. Nemoralno je zlorabljanje položaja, neekvivalentna kavza pa je prepovedana. Toženec se je s pogodbo zavezal plačati nesorazmerno visoko kupnino za stvari, ki niso bile tožnikova last. Pogodba je oderuška, ker si je tožnik s pogodbo izgovoril korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal. V nasprotju z vsemi listinskimi dokazi je zaključek sodišča, da je tožnik prodal tožencu to, kar je sam kupil od predhodnikov. V nasprotju z vsebino kupoprodajne pogodbe je zaključek sodišča, da je toženec kupil tudi neamortizirana vlaganja v lokal, saj je tožnik izrecno izpovedal, da je kupil od prejšnjega najemnika inventar in tega prodal naprej tožencu. Temu je prodal tudi posel. Tožnik je za skupno ceno 62.000 DEM kupil asfaltiranje parkirnega prostora, električno in vodovodno napeljavo, keramiko, preureditev ogrevanja, itd., kar vse ni bilo nikoli predmet kupne pogodbe med pravdnima strankama. S sklenitvijo pogodbe je tožnik zlorabil položaj, saj je dobro vedel, da je lastnik gostinskega inventarja Društvo ..., kar je tožencu zamolčal in izkoristil njegovo nezadostno izkušenost, da je verjel, da je tožnik lastnik stvari takšne vrednosti, kot zatrjuje tožnik. Tožnik je zamolčal, da je za celotno investicijo in ne le za nekaj opreme predhodnici plačal 58.000 DEM in da je z Društvom ... podpisal najemno pogodbo, da je društvo lastnik inventarja.

5Kljub temu, da je predmet tega revizijskega postopka samo odločitev o nasprotni tožbi, uporablja revizijsko sodišče za tožnika po nasprotni tožbi, ki je hkrati toženec po glavni tožbi, oznako toženec, za toženca po nasprotni tožbi, ki je tožnik po glavni tožbi pa oznako tožnik.

6Revizija ni utemeljena.

7Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jim je pritožbeno sodišče pritrdilo, so, da je bila med pravdnima strankama 27. 9. 1994 sklenjena kupoprodajna pogodba za opremo v lokalu B. S. za dogovorjeno kupnino 41.400 DEM. Pred tem je tožnik sklenil najemno pogodbo za najem gostinskega lokala z lastnikom D. u. L., po kateri je imel pravico zahtevati od novega najemnika delno povrnitev vloženih sredstev za vzdrževanje prostorov ter za del opreme v lastni društva. Tožnik je ob prevzemu lokala leta 1993 plačal prejšnjemu najemniku za neamortizirana vlaganja in za opremo 60.000 DEM, ta pa je tudi prejšnji najemnici plačal enak znesek. Tožnik je ob prevzemu lokala plačal več, kot je sam zahteval od toženca, to je 41.400 DEM. Toženec je moral za prevzem lokala skleniti najemno pogodbo z Društvom ... in pogodbo za opremo s prejšnjim lastnikom lokala. Taki prenosi lokalov z upoštevanjem investicij in opreme so med najemniki običajni. Ni šlo za nesorazmerje medsebojnih vzajemnih dajatev, prav tako pa tudi ne za nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost toženca pri sklenitvi sporne pogodbe.

8Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe temelji predvsem na trditvi, da je tožnik prodal tožencu predvsem tuje predmete in je zato podana nesorazmernost med vrednostjo tožnikovih predmetov in denarno obveznostjo toženca po prodajni pogodbi. Po toženčevih trditvah naj bi ta neekvivalenca predstavljala nedopustnost predmeta pogodbe in kavze pogodbe, ker je v nasprotju z moralo. Po stališču tožene stranke, ki je v celoti ponovljeno v reviziji, naj bi bila zato kupoprodajna pogodba nična po 47., 49., 51. in 103. členu ZOR. Vendar pa po 460. členu ZOR prodaja tuje stvari ni prepovedana in kupoprodajna pogodba veže pogodbenika. Iz te določbe izhaja, da prodaja tujih predmetov ni nedopusten niti nemožen pravni posel, zato so razlogi revizije o nedopustnosti in nemoralnosti predmeta pogodbe in kavze pogodbe napačni. Stališče tožene stranke o neekvivalenci je zato že v osnovi zmotno, sicer pa so pravilne tudi ugotovitve nižjih sodišč, da ni nesorazmerja pogodbeno dogovorjenih dajatev pravdnih strank. Pravni zaključki obeh sodišč, da ni ničnosti pogodbe zaradi nedopustnosti predmeta in nedopustnosti podlage so pravilni, prav tako tudi presoja, da ni ničnosti pogodbe po 47., 49., 51. in 103. členu ZOR. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so ustrezni in jih revizijsko sodišče v celoti sprejema.

9Neutemeljene so tudi v reviziji zatrjevane in v izpodbijani sodbi zavrnjene trditve, da je pogodba z dne 27. 9. 1994 oderuška in zato po 141. členu ZOR nična. Zmoten je očitek, ki ga je toženec izvajal iz trditve o neekvivalenci dajatev, da je tožnik izkoristil neizkušenost in lahkomiselnost toženca, ki se ni prepričal o lastništvu stvari in pravi vrednosti predmetov, ki jih je tožnik prodajal in katerih je bil sam lastnik. Ker prodaja tuje stvari ni nedopusten posel, je sklicevanje na neizkušenost in lahkomiselnost v zvezi s to okoliščino glede vprašanja oderuštva nerelevantna. Ker ne gre za nesorazmerje pogodbeno dogovorjenih medsebojnih dajatev pravdnih strank, ni podan objektivni element oderuške pogodbe, zato je materialnopravno pravilna tudi presoja izpodbijane sodbe, da sporna pogodba ni nična iz razlogov po 141. členu ZOR. Nasprotne revizijske trditve o oderuštvu so tako neutemeljene.

10Toženec v reviziji uveljavlja nesorazmerje med obveznostmi obeh strank po pogodbi tudi s trditvami, da je tožnik plačal predhodnemu najemniku nekaj drugega, kot je prodal tožencu, vendar gre v tem delu za nedovoljeno revizijsko izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z izpodbijano sodbo je namreč potrjena ugotovitev, da je toženec plačal tisto, kar je kupil od predhodnika in da ni ničesar odnesel s seboj, tako da ni bilo nikakršne neekvivalence dajatev, saj je toženčeva obveznost po pogodbi znašala 41.400 DEM, tožnik pa je plačal predhodniku 60.000 DEM. Kolikor pa toženec v reviziji svoje trditve uveljavlja kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko trdi, da so dejanske ugotovitve v nasprotju z listinami in z izpovedbami prič, je treba ugotoviti, da so vse dejanske ugotovitve rezultat presoje več dokazov oziroma vseh dokazov skupaj in ne enega samega dokaza, iz katerega naj bi izhajalo nekaj drugega, kot je povzeto v sodbi. Sicer pa toženec v nobenem primeru ne navaja konkretne listine ali zapisnika, ki bi bil v razlogih sodbe povzet z drugačno vsebino, kot izhaja iz same listine. Neutemeljen pa je tudi očitek kršitve postopka, češ da sodišče ni dokazno ocenilo toženčeve in tožnikove izpovedi. Tožnikova izpoved je v prvostopenjski sodbi obravnavana, toženčeva izpoved, ki naj ne bi bila ocenjena, pa se nanaša na vprašanje nakupa tuje stvari, kar je z vidika ničnosti pogodbe nerelevantno vprašanje. Revizijsko sodišče zaključuje, da ni podana nobena uveljavljanja bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11Po zaključku, da nista podana uveljavljana revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).