VSRS Sodba II Ips 389/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku plačati uveljavljeno terjatev, ki obsega glavnico v znesku 1,704.586,24 EUR, stroške izvršilnega postopka v višini 2.324,86 EUR in stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 12.482,81 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in hkrati v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju Ig 98/01449 z dne 7. 9. 1998.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvega toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo je prvi toženec vložil (laično)

revizijo, v kateri navaja, da iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je bistveni razlog za zavrnitev njegove pritožbe okoliščina, da se ni udeleževal postopka pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem opozarja, da so v letu 2006 zdravniki pri njem diagnosticirali okuženost s TBC, katere zdravljenje je potekalo od marca do novembra 2006. Bolezen in zelo slabo počutje zaradi stranskih učinkov zdravil so glavni razlog za njegovo pasivnost v postopku pred sodiščem prve stopnje in za nezmožnost opravičila izostanka z narokov. Prvi toženec je prepričan, da bi dober odvetnik uspel že s pritožbo, vendar si ga ne more privoščiti, zato je tudi revizija laična in brez sklicevanja na določbe zakonov. Ne more se strinjati z ugotovitvijo, da se je ustno zavezal, da bo z osebnim premoženjem kril dolgove družbe Y. d. o. o. Že v pritožbi je poudaril, da bi bil takšen dogovor verjetno sklenjen (tudi) v pisni obliki, saj si vsak upnik želi (tudi) pisno zagotovitev. Sodišči nižjih stopenj nista vestno in skrbno ocenili izpovedi priče B., ki je potrdil ta sporni ustni dogovor; pri presoji pričine verodostojnosti bi morali upoštevati več okoliščin. Ker dokaz v prilogi A15 v novem postopku po razveljavitvi delne sodbe sodišča prve stopnje ni prišel v poštev, je bil potreben dokaz ali izpoved priče, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 451. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Priča B. je bil v času poslovnih odnosov družb Y. d. o. o., in M., direktor te, zaradi česar je bil pripravljen vede ali nevede pričati v korist sebe in tožnika ali pa zamolčati določena dejstva. Revident se sprašuje, ali ni nelogično, da bi bil takšen ustni dogovor sklenjen samo z njim, ne pa tudi z lastnikoma podjetja Y. d. o. o. Potrdilo z dne 21. 10. 1996, ki naj bi po stališču sodišč kazalo, da je med prvim tožencem in leasingodajalcem prihajalo do dogovorov glede uveljavljanega dolga, ne more biti posredni dokaz ali indic, da je prvi toženec ustno jamčil za dolg Y. d. o. o. Navedba v tem potrdilu, da je prvi toženec od različnih strank prejel obroke in jih ni predal leasingodajalcu, se je namreč izkazala za neresnično. Poleg tega sodišče v postopku ni zahtevalo od priče, da izpove, kdaj in kje se je prvi toženec ustno zavezal za solidarno kritje dolga Y. d. o. o., ter kdo je bil pri tem še prisoten. Revident predlaga, naj revizijsko sodišče zadevo preuči tudi z drugih vidikov, saj bi bilo nepošteno, da bi izpodbijana sodba obveljala zaradi pričanja, ki je zelo vprašljivo.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Revidentu je treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji, ki je izredno pravno sredstvo, vezano na relevantno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje; njunih dejanskih ugotovitev se zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v tej fazi sojenja ne more (več) izpodbijati oziroma problematizirati.

Iz tega razloga precej obširne revizijske kritike dokazne ocene sklenitve (ustne) pogodbe o pristopu k dolgu, torej predvsem revizijskih navedb o tem, katere okoliščine bi sodišči prve in druge stopnje morali šteti za odločilne pri presoji verodostojnosti (izpovedi) priče B., revizijsko sodišče ne sme upoštevati. S temi revizijskimi navedbami namreč ni mogoče utemeljiti nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; graja argumentirane dokazne ocene, ki je že prestala preizkus pritožbenega sodišča, predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanske stanja(1).

7Upoštevajoč

neizpodbojno dejansko

ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da se je prvi toženec (skupaj z drugim tožencem) ustno zavezal tožniku, da bo z osebnim premoženjem solidarno kril dolgove družbe

Y. d. o. o.,

je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna. Takšna (ustna) pogodba o pristopu k dolgu ima kumulativni učinek in po njeni sklenitvi upniku za izpolnitev obveznosti odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik. Položaj upnika je takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika. Upnik lahko terja izpolnitev obveznosti od kogarkoli izmed njiju (ali od obeh) in z izpolnitvijo enega ugasne tudi obveznost drugega. Na podlagi 451. in 17. člena ZOR je torej (tudi) prvi toženec dolžan plačati uveljavljano terjatev tožnika.

8Revidentu je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da je predvsem naloga pravdne stranke, da z vestnim in skrbnim sodelovanjem v postopku in opravo procesnih dejanj poskrbi za varstvo svojih pravic ter da prispeva k učinkovitem teku postopka. Pravdni postopek namreč temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena ZPP)(2), kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo (pravočasno)(3) navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo(4). Pripomniti velja, da prvi toženec v reviziji

prvič

zatrjevanih razlogov za svojo pasivnost v postopku, ki teče od 1. 9. 1998, ni prav z ničimer izkazal.

9Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Kršitev 8. člena ZPP (prosta dokazna ocena) je podana (le)

v

primeru neupoštevanja

metodološkega napotka, ki ga daje ta določba

(

torej kadar dokazna ocena ni vestna in skrbna ter analitično sintetična)

, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).

Op. št. (2):

Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Op. št. (3): Primerjaj 286. člen, prvi odstavek 337. člena, drugi odstavek 362. člena in 372. člen ZPP.

Op. št. (4): To je razumljivo, saj je pravdni postopek kot metoda varstva civilnih pravic predvsem v individualnem interesu pravdnih strank. Razpravno načelo je poleg tega tudi izraz spoštovanja človekove osebnosti, saj prav to spoštovanje narekuje, da se človeka obravnava kot sposobnega, zato pa tudi odgovornega, da sam odloča o sebi in da poskrbi za ustrezno varstvo svojih pravic in interesov.