VSL sodba II Cp 246/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep (pravilno sodba) sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic na ugotovitev, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS sklenila s tožnicama za vsako do ½ prodajno pogodbo za parcelo št. 1116/2 njiva v izmeri 171 m2 za ceno 1.710,00 EUR, prav tako prodajno pogodbo s prvotožnico za parcelo št. 1114/3 njiva v izmeri 120 m2, za ceno 1.200,00 EUR ter z drugotožnico za parcelo št. 1117/1, njiva v izmeri 305 m2 za ceno 3.050,00 EUR. Tožena stranka je dolžna po predhodni izdaji odločbe o odobritvi pravnega posla in plačila zneska 5.960,00 EUR izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero se bosta tožnici vknjižili na navedenih parcelah. Sodišče je tudi odločilo, da pravni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

2Zoper sklep (pravilno sodbo) se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožena stranka podala na podlagi 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih ponudbo na Upravno enoto Ribnica za prodajo kmetijskega zemljišča. Tudi v zemljiški knjigi je pri navedenih parcelah kot lastnik označena Republika Slovenija. Ponudnik za prodajo je bila Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Tožeča stranka je v tožbi toženo stranko označila natanko tako, kot je navedena v ponudbi. Peti odstavek 2. člena ZSKZ določa, da sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Glede na določbe citiranega zakona bi lahko že samo sodišče tožbo vročilo tudi skladu. Sodišče pa je tožbo vročilo le Državnemu pravobranilstvu za Republiko Slovenijo, ki je tudi odgovorilo le v imenu Republike Slovenije. Tožeča stranka je tožbo vložila v treh izvodih in sicer en izvod za sodišče, en izvod za Republiko Slovenijo ter en izvod za sam Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Tožeča je naredila vse, da bi bila tožba sposobna za obravnavanje. Z navedbo obeh oseb (Republike Slovenije in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov) se je tožeča stranka želela le izogniti morebitnemu šikaniranju s strani tožene stranke.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnici sta vložili tožbo na ugotovitev sklenitve pogodbe za kmetijska zemljišča, kot toženo stranko pa navedli Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Republika Slovenija (navedena tožena stranka) med postopkom zavrača svojo pasivno legitimacijo, sodišče prve stopnje pa ravna pravilno, ko tožbeni zahtevek zavrne, saj ugotovi, da ni podane pasivne legitimacije tožene stranke in obrazloži zakaj tožena stranka Republika Slovenija ni pasivno legitimirana. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopne sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6Republika Slovenija je glede kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastnica je postala na podlagi 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ (1)) prenesla na Sklad določena pooblastila, ki bi jih kot lastnica sicer lahko izvrševala sama. Vendar pa je sklad pravna oseba (3. člen ZSKZ) in je tisti, ki gospodari z nepremičninami, ne pa država. Sredstva, ki jih Sklad pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, so prihodek Sklada (drugi odstavek 10. člena). Tretji odstavek 2. člena ZSKZ je zato treba razumeti le tako, da ureja notranja razmerja med Skladom in državo. Republika Slovenija je na Sklad prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja in so tudi sredstva, ki jih Sklad pridobi, njegov dohodek. Sklad je tako ustanovila država in nanj prenesla del sredstev, s katerimi mu je omogočila delovanje ter z zakonom uredila medsebojna razmerja (9. in 10. člen ZSKZ). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj jo je tožeča stranka označila tako, kot je bila navedena na ponudbi z dne 19. 2. 2007. V gornjih navedbah je pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj ni podana pasivna legitimacija Republike Slovenije torej tožene stranke, kot jo je navedla tožeča stranka v tožbi. Že prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da Sklad ne zastopa Republike Slovenije, pač pa je ustanovljen za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Pravilna je navedba v pritožbi, da je v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin navedena Republika Slovenija, saj je to postala na podlagi 14. člena ZSKZ, vendar je prenesla na Sklad določena pooblastila, ki bi jih kot lastnica sicer lahko izvrševala sama. Sklad ni pooblaščenec oziroma zastopnik tožene stranke pač pa je pravna oseba, ki gospodari z nepremičninami. Tožeča stranka se v pritožbi tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je tožbo vložila v zadostnih izvodih in naredila vse potrebno, da bi bila tožba sposobna za obravnavanje. Sodišče ni zavrnilo zahtevka iz razloga, ker ne bi bil sposoben za obravnavanje, pač pa zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Sodišče tudi ne more postopka nadaljevati (kot je predlagano v pritožbi) s tem, da en izvod tožbe vroči še Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Sklad v tem postopku ni naveden kot tožena stranka.

7Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ur. l. RS št. 19/2010.

Ur. l. RS št. 73/2007-UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.